Humanitarka po duši

Zgodbe | sep. '21

Slavica Frelih, zavzeta prostovoljka

Slavica Frelih s Škofij je upokojena medicinska sestra, koordinatorka programa Starejši za starejše za južno Primorsko in vodja Društva za sobivanje starejših Koper. Priznanje, ki ji ga je za dolgoletno prostovoljsko delo podelila Zveza društev upokojencev Slovenije, je krona njenega nesebičnega razdajanja pomoči potrebnim. Tistim, ki so zaradi takšnih in drugačnih okoliščin na stara leta pristali na robu družbe ali pa jim dneve kroji samota in iščejo družbo.

Programu Starejši za starejše se je danes 73-letna Slavica Frelih posvetila pred približno 15 leti, kmalu po selitvi z goriškega konca k morju. Njena kolegica iz programa Starejši za starejše Emilijana Crgol je v internem glasilu prostovoljcev in koordinatorjev programa Starejši za starejše za južno Primorsko zapisala, da otroštvo Slavice Frelih, rojene v Idriji, ni bilo nič kaj prijazno, a da se je s trmo, neomajno voljo in velikim odrekanjem izučila za medicinsko sestro, poklic, ki ji je bil pisan na kožo. »Resna zunanjost je le krinka, pod katero skrije svojo žalost in bolečino. Človek že po nekaj besedah z njo spozna njeno dobroto in pripravljenost pomagati vsem trpečim,« še zapiše z občudovanjem.

Slavica Frelih se je najprej zaposlila v Cerknem, potem je službovala v raznih krajih na Goriškem, nato pa se je ustalila v Novi Gorici. Vrsto let je bila zaposlena v tamkajšnjem zdravstvenem domu, in sicer v zobozdravstvu, po upokojitvi pa se je odločila za selitev v Koper. Tukaj je ustanovila Društvo za sobivanje starejših Koper, ki združuje že skoraj sto članov, in prevzela vlogo pokrajinske koordinatorke programa Starejši za starejše za južno Primorsko. Je tudi članica državnega preventivnega mehanizma pri Zdusu, ki skrbi za razmere v domovih upokojencev, dejavna pa je še v društvih Hospic in Beli obroč. Obenem je gonilna sila Zlatega kotička, ki v Mercatorjevem centru na koprski Dolinski cesti deluje že štiri leta. Njihovi uporabniki so komaj čakali, da se po letu dni zaprtja zaradi epidemije ponovno srečajo. »Človek je bitje, ki potrebuje družbo. Težko je bilo to leto. Veliko bomo morali nadoknaditi,« pravi Slavica Frelih. V »dobrih časih« so starejšim vsak dan omogočali številne dejavnosti v kotičku – od telovadbe do različnih delavnic, ponujali so jim frizerske storitve, šivanje, pohode, na voljo so imeli knjižnico, gostili so predavanja in še marsikaj, kar je starejšim omogočilo kakovostno preživljanje časa. »Enkrat na mesec smo imeli druženje s plesom. Upam, da bomo to znova obudili. Vsi že pogrešamo naše žure z muzikanti Tria Lipa iz Buzeta in tržaškimi upokojenci iz društva Ada,« se nasmehne.

Raznovrstna pomoč

»Pozabili pa seveda nismo niti na tiste, ki so bolni in primorani ostati doma. S prostovoljci jih redno obiskujemo in jim vsaj za kratek čas popestrimo dneve,« pravi. V svojem življenju se je srečala s hudimi stiskami starejših. »V sebi sem začutila, da jim moram pomagati. Po duši sem humanitarka,« je skromna. »Danes vsaj lakote ne trpijo več tako kot nekoč, saj občine in centri za socialno delo poskrbijo za svoje občane, sta pa še vedno velik problem ogrevanje in pomanjkanje osnovnih potrebščin. Pokojnine so nizke, denarja ni,« ocenjuje. Meni, da institucije sicer igrajo pomembno vlogo, a niso dovolj. Poleg tega je nekaterim starejšim izpod časti prositi ali vprašati za pomoč. »Pomislite, kako je nekomu, ki je štirideset let delal, morda celo garal, na koncu pa mora prositi za osnovne potrebščine. Hudo je gledati takšne stiske. Naše prostovoljke nemalokrat hrano in druge potrebščine preložijo v drugačne vrečke, da se le ne vidi, da nekomu prinašamo pomoč z Rdečega križa. Sram jih je. To razumemo in zato poskušamo pomagati na takšen način,« pove. In ob tem še doda: »Najhujša pa je osamljenost. Sploh med epidemijo so se stiske tistih, ki so bili že sicer osamljeni, še poglobile, saj jih niti prostovoljci nismo mogli obiskati. Marsikateri so se počutili povsem zapuščene. Poskušala sem jim pomagati vsaj tako, da smo se slišali po telefonu.« Vsaj nekoliko jo pomirja, da so medsosedski odnosi še vedno živi in trdni, a je tudi na tem področju epidemija naredila svoje.

Besedilo in fotografija: Ela Hrvatin 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media