Največje barje na Jelovici

Prosti čas | sep. '21

Vandramo po Sloveniji

Barje Ledina letos avgusta

Najprej navodilo, kako pridemo v enega najbolj zatišnih in nedotaknjenih, skrivnostno lepih kotičkov v Sloveniji. V Selški dolini, natančneje v Železnikih, zavijemo na desno, po dveh kilometrih pa v vasi Rudno na levo po cesti v Bohinjsko Bistrico. Peljemo približno deset kilometrov na planoto Jelovica, ko nas označba za Ratitovec na Rastovki usmeri levo na še ožjo makadamsko cesto, po kateri čez kilometer dosežemo območje okoli barja Ledina (1180 m). Tu parkiramo. Barje je hitro dosegljivo skozi nedotaknjen gozd.

Izlet lahko podaljšamo, delno tudi po cesti, na planino Klom, do koder je nekaj manj kot poldrugo uro hoda. S Kloma lahko nadaljujemo izlet na Gladki vrh (1667 m) oziroma Krekovo kočo (1642 m) na Ratitovcu. Hoje je za nekaj več kot pol ure.

Planota Jelovica je pretežno pokrita z iglastimi gozdovi, kar ustreza ostremu alpskemu podnebju več kot 1000 metrov visoko, s povprečno letno temperaturo tri stopinje in obilnimi padavinami, od katerih je polovica snežnih. Ozke in visoke jeloviške lepotice jelke so ponos slovenske gozdarske stroke. V primerjavi s hitrimi tehnološkimi procesi v lesni industriji se gospodarski gozd ustvarja desetletja in stoletja. Sečni nadzor številnih generacij slovenskih gozdarjev, katerega temelj je skrbno uvajanje sončne svetlobe v smrekove sestoje, je Jelovico – kot seveda tudi njeno sestro dvojčico Pokljuko – uvrstil med najlepše evropske gozdove. Naši gozdarji ne sekajo na golo kot njihovi kolegi na severni strani Karavank, ampak sestoje le redčijo, s čimer krepijo fotosintezo in rast mladih dreves. Zato imamo včasih občutek, da hodimo pod nedotaknjenimi valovi temnozelenega morja, dišečega po smoli in tišini, v kateri slišimo živalski svet, ki pa ga bolj redko vidimo. Govorimo zlasti o pticah: divjem petelinu, ruševcu, gozdnem jerebu, skoviku in čuku, tudi sokolu in orlu. Če bi še naprej naštevali živa jeloviška bitja, bi se izgubili v milijardah živalic in gob, ki imajo v štorovju in podrastju zmeraj pogrnjeno mizo.

Ponekod se temna zelenina razpre. Odprejo se nam travniki in pašniki ter jase. Takšna je le desetina Jelovice. Vmes so tudi kadunje, dolinice brez odtoka, v katere so se usedla barja. Visoko alpsko barje je pravzaprav močvirje, katerega rastline so izgubile stik s podtalnico. Zato v njih uspevajo rastline, ki jim rast omogoča malo hranilnih in mineralnih snovi. Visoka barja so nekakšen nebodigatreba v gospodarskem izkoriščanju paše in lesa. Nekateri bi jih kar izsušili, tudi tu na Jelovici. Zato so barja že predlagana kot posebna, zakonsko urejena ohranitvena območja, tudi v okviru Nature 2000. Za vse nas je dobro, da nekdo ljubi tudi barja, in to ne samo idealistično.

Bogata botanična zgodovina

Največje barje na Jelovici se imenuje Ledina, ki meri 23,20 hektarja. Njena šotna plast je debela 6,5 metra. K njej je torej – seveda z vso previdnostjo – namenjen vaš korak. Barje ima nekaj pritokov, vidno ga razpolavlja potoček. Zlivno območje Ledine meri kar 324 hektarjev. Ob spomladanskih in jesenskih deževjih je barje poplavljeno, razen na severnem obrobju, kjer rastejo pritlikave smreke, stare sto in več let. Severozahodni pritok sicer ponika v smeri barskega okna, manjšega jezerca, globokega meter, ki priča, da pod šoto leži nevidno spodnje jezerce, ki prekriva dno kadunje.

Ledina bogati botanično zgodovino. V njenih usedlinah se namreč ohranja pelod nekdanjih rastlin, tudi izginulih. Med prezanimivimi rožicami, ki se poleti razcvetijo na tem visokem barju, je na primer drobna okroglolistna rosika. Z lepljivimi kapljicami na svojih rdečkastih listkih ta mesojeda rastlinica lovi žuželke in jih sne na svoj počasni način, s človeku nevidno požrešnostjo.

Selška planina na Jelovici

Leta 1999 je občinski svet Občine Železniki barje Ledina razglasil za naravni rezervat. Dovoljeno ga je torej samo gledati. Pustiti tu in tam odtis vašega obuvala. Nič nabirati, nič ruvati, nobenih semen, nobenih gozdnih sadežev, tudi gob ne, nobenih steblik. Napolnjeni z globokim spoštovanjem narave boste lažje uživali ratitovški gorski svet na južni strani Ledine, do katerega peljejo gozdne ceste in planinske steze. Tam boste poleti morda srečali pastirje, lovce, tabornike in skavte, celo vikendaše, v pastirski koči na planini Klom pa tudi kaj zaužili. Morda boste videli tudi kakšen avtomobil, ki bo parkiral pri koči. Morda boste vi sami v tem avtomobilu. Hitro ugasnite motor, da ne preženete duha po ozonu in smoli.

Sosednja in za podaljšan izlet z Ledine ali planine Klom je zelo primerna gora Ratitovec (1667 m), ki pa ni le ena gora. Ratitovec je celo pogorje, katerega slikoviti vrhovi in razgledni grebeni nosijo slovenskemu ušesu nekoliko tuja, a deloma poslovenjena imena, kot so Altemaver (1678 m), Štounkopf (1672 m), Dravh (1547 m), Tonderškofl (1326 m), Kremant (1658 m) ... Ko so se Alpe gubale, so silni pritiski narinili planoto Jelovico proti Ratitovcu in plasti apnenca so se pri tem trgale. To se pravzaprav dogaja še danes, zato pod Ratitovec, onstran Jelovice, padajo strme vesine, ki marsikje prehajajo v pravo pečevje. Z njih se meljejo melišča, ki so na koncu nižja, položnejša, pogozdena, kultivirana ... Tu se je začela legenda o junaških naseljencih iz Tirolske, podložnikih loške gosposke v srednjem veku, Gartnerjih, Frelihih, Groharjih, Jenšterletih, Tahlerjih …, ki so izkrčili gozdni svet pod Ratitovcem in osnovali naselja: Spodnjo in Zgornjo Sorico, Spodnje in Zgornje Danje, Zabrdo, Torko, Prtovč …, ki spadajo med najvišje ležeče in obenem najlepše slovenske vasi. Za daljnimi predniki Soričanov so ostala le imena ledin, kot so ejbne, lajta, žajta, grejbl, koufl, drfle …

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media