Korant, tekač, kolesar, promotor zdravega življenja

Zgodbe | sep. '21

Peter Zmazek pri 83 letih živi zelo aktivno.

Pred hišo me pozdravi ves nasmejan, pokaže na tri kolesa, med njimi je tudi stari legendarni Rogov poni, najbolj pripravno kolo za vožnjo po opravkih v Gorišnici, kjer živi. Odpre vrata v hišo in skoraj se zaletim v korantovo masko, množico fotografij, medalj, zastavic … Vonj po kavi me vodi v dnevno sobo, kjer se prizor ponovi. Nič čudnega, Peter Zmazek je pri 83 letih najstarejši še aktiven korant – tako pravijo tej demonski maski v krajih, kjer se je ohranila, v mestu pa ji rečejo kurent. Prijatelj, priznani slovenski fotograf Dušan Jež se mu je kot vodji skupine korantov Sveti Florijan in njegovi korantski »karieri« poklonil s kar tremi knjigami odličnih fotografij o tej demonski maski, fašenkih in maskiranju na vasi in v mestu. Zato se je najin pogovor o njegovi vitalnosti, skrbi za zdravje in želji po druženju začel prav pri korantih.

Spomin na prvo srečanje s korantom seže v čas druge svetovne vojne, ko je v hišo v Stojncih, kjer so živeli, pritekel moški, oblečen v koranta. Petrovo mamo je prosil, naj ga skrije, lovili so ga žandarji, ker je bilo med vojno maskiranje prepovedano. Mož je korantijo pustil na podstrešju, kamor si jo je hodil ogledovat radovedni petletnik. Najbrž ga je začarala. Po vojni so si otroci okrog pasu vezali zvonce, narejene iz nemških konzerv, napolnjenih s kamni, da so ob pustnem času rožljali naokoli in skakali za pravimi koranti. Čeprav so se jih bali, so jih občudovali in Peter je sanjal, da bo nekoč tudi on pravi korant. Vedno je bil in bo pravi korant, spoštuje izročilo, na prostem si nikoli ne sname maske in se jezi na tiste, ki potvarjajo običaje, kot sta skok čez korantovo kožo ter iz tujine na Ptuj prinesen običaj princa karnevala. Korantovo oblačilo tehta skoraj 40 kilogramov, v njej je ob 60. obletnici svoje prve korantije, star 68 let, v štirih urah in pol s kapo na glavi pretekel mali maraton! Letos je bil v korantiji precej utrujen, pretoplo je bilo za korante, kar 13 stopinj. Biti korant je strast in korant bo, dokler bo lahko skakal, pravi. Korant nikoli ne miruje, vedno je v gibanju, preganja zimo in kliče pomlad. No, zdaj je bolj težko preganjati zimo, bolj je videti, da sonce preganja korante, se pošali.

Tekmuje sam s sabo

»Rekreativec nisem postal zavestno. Od otroških let sem hodil peš, vedno sem bil v gibanju. V osnovno šolo v Markovcih peš okoli pet kilometrov, potem v šolo na Ptuju deset kilometrov, še v službo na Ptuju sem hodil peš, dokler nisem kupil kolesa. Nismo tekmovali, kdo bo prišel kam prvi – no, včasih smo,« reče po premisleku. Prvo kolo je kupil na tri obroke, in ko ga je iz Maribora na vlaku pripeljal domov, so ga sosedje prišli gledat! Tekati je začel, ko to še ni bilo vsakodnevno rekreativno početje. Pred dvema, tremi desetletji se je na tek odpravil ponoči. »Ni bilo tako noro, če so videli pijanca v grabi ležati, kot če sem jaz bežal, ko so oni delali na njivah,« obuja spomine na svoje tekaške začetke v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Letos se je že šestintridesetič udeležil malega maratona v Radencih, pred leti se je preizkusil tudi na velikem in ugotovil, da to ni zanj. Tudi maratonov v Varaždinu in na Ptuju ter teka v Gorišnici se rad udeleži.

»Včasih mi zjutraj ni za tek ali kolo, malo že popušča volja, moram priznati. Potem pa si rečem, kaj pa, če bi moral v laboratorij. In že sem v trenirki in tečem na Polenšak. Poleti tečem v Zabovce k Vladku (mlinar Vlado Korošec, leta 2017 najstarejši obrtnik Obrtne zbornice Slovenije, op. a.) do mlina, da malo poklepetama. To je devet kilometrov, prav toliko je do Polenšaka, kilometer več do Cirkulan. Včasih mi kdo reče, saj te bo rüknilo! Nikoli ne pretiravam, ničesar ne delam na silo. Ne gre za dokazovanje, sam s sabo tekmujem, samo da pretečem zastavljeno progo. Včasih se malo ustavim in hodim, nisem vedno razpoložen za tek.« Teče vedno zjutraj. Zbudi se ob pol petih, in če je vreme lepo, se odpravi na 21 kilometrov dolgo krožno progo. Iz Gorišnice proti Borlu skozi Muretince in nazaj v Gorišnico. Tek sprošča, ni samo za utrjevanje mišic, ko človek teče, diha s polnimi pljuči, prečisti kri in glavo, zato je prepričan, da je dobro čim več teči po gozdnih poteh.

S kolesom 4000 km na leto

V garaži ima 26 let star avtomobil, vreden 400 evrov, pred hišo pa kolo, vredno 4200 evrov. V avtomobil sede bolj poredko, le takrat, ko mora na Ptuj po opravkih. Ljubše mu je kolo, čeprav je kolesarjenje garanje, dokler se ne utrdiš. »Posebej trpi zadnjica, včasih je bila prekrita s krastami, zdaj teh težav ni več,« zatrjuje Peter. Za kolo se odloči le, če je vremenska napoved ugodna. Do zdaj ga je dež namočil samo enkrat in samo enkrat je imel okvaro kolesa, čeprav prevozi po 4000 kilometrov in več na leto. Lani jih je prevozil celo impresivnih 7800! Ima štiri izbrane proge, od počutja je odvisno, katero bo odpeljal. Proga, dolga 182 kilometrov, prevozi jo v 12 urah, ga vodi tudi čez mejo v Varaždin in Čakovec pa nazaj v Slovenijo skozi Lendavo, potem zavije v Lenti na Madžarskem in nazaj v Dobrovnik, kjer si privošči malico. V tamkajšnji trgovini je stari znanec, vedno kupi sendvič, v katerem je deset dekagramov piščančjih prsi in pet dekagramov ementalskega sira, in pollitrsko plastenko mineralne vode. To zadošča za 182 kilometrov? »Seveda, če se preveč naješ, ne moreš kolesariti,« odvrne. Pot ga potem vodi skozi Mursko Soboto, Sv. Jurij ob Ščavnici, Juršince in domov v Gorišnico. Zaradi korone je bil primoran progo spremeniti, tako da k sosedom Hrvatom in Madžarom ne zavije več.

Najraje vozi sam v svojem tempu. Zdravje mu dobro služi, vendar gre vsako leto na pregled k zdravniku, obišče pa tudi kardiologa. Zdrav je kot dren, kondicije pa ne vzdržuje le s tekom in kolesarjenjem, temveč tudi s prehrano. Že 21 let skrbi sam zase, kuha si sam, najraje domače jedi, je samo dvakrat na dan in ko je lačen. Poje veliko fižola, krompirja, rib, razne juhe, rad ima piščančje meso, solato in zelo zelo veliko lüka, ki ga pridela na svojem vrtu. Tudi zajtrkuje skromno, jabolko ali dve, piškote, med, čaj in kavo. Kot otrok je bil večkrat lačen kot sit. Ima dva brata in tri sestre, vsi so zdravi in se lepo razumejo. Ko je bila mama še živa, dočakala je 95 let, so se pogosteje srečevali, zdaj pa so srečanja redkejša, zamenjali so jih telefonski pogovori. Ponosen je na sina in hčerko, vnuka, vnukinjo in pravnuka. Z vnukinjo se rad poda na tek okoli Ptujskega jezera, s sinom pa tudi na kolesarjenje. Vsa družina se precej aktivno ukvarja s športom, kar ga neizmerno veseli. Pomirjata ga vrtnarjenje in skrb za brajde, kjer raste tudi modra kavčina, potomka najstarejše trte na svetu. Vse, kar zraste na vrtu in brajdah, je zdravo, nobenih škropiv ne uporablja, zato se lahko brez skrbi odžeja s kupico svojega vina, ki so ga vedno deležni tudi njegovi prijatelji in obiskovalci.

Pravi korant na prostem nikoli ne sname maske

Zelo rad je v družbi, prijatelje ima po vsej Sloveniji, tudi med znanimi Slovenci, in v tujini. Peter Zmazek ni samo korant, tekač in kolesar. Je tudi vodja senatorjev v Društvu Poetovio 69, častni član in veteran cirkulanskih prostovoljnih gasilcev, ribič, dolga leta je bil gospodar Ribiške družine Ptuj, opravil je tudi izobraževanje za lovca in ugotovil, da za lovca pa ni. Je tudi kulturni delavec, na mlade prenaša korantovo poslanstvo, rad se jim pridruži na Poti prijateljstva po Halozah in se kljub letom pomeri v športnih igrah. Ko ne bo več zmogel skrbeti sam zase, bo svojo hišo podaril Občini Gorišnica v zameno za sobo in oskrbo v domu starejših. »Vse življenje sem bil zdrav, niti dneva bolniške nisem imel. Imeli smo pogoje za zdravo življenje. Zdaj ljudje kadijo, pijejo preveč alkohola, jejo več, kot potrebujejo, vedno več predebelih ljudi je, manj se gibljejo, vedno več je bolnih. Nagon premaguje razum. Ker sem zdrav, ne obremenjujem zdravstvene blagajne, zato ostaja denar za tiste, ki potrebujejo zdravljenje. Ne bojim se smrti, bojim se umiranja!«

Besedilo: Nevenka Dobljekar, fotografiji: Dušan Jež 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media