Nikoli ni prezgodaj
Ko pride smrt, bogati nimajo več denarja in revni ne dolgov. Estonski pregovor
Spominjam se časov svojega pripravništva. Krožili smo po različnih oddelkih sodišča, spoznavali suhoparno teorijo in pisano sodno prakso. Na zapuščinskem je bil starejši sodnik Kogoj, po svojih izjavah znan daleč naokoli. Tako je pogosto stopil pred ljudi v razpravni dvorani in namesto strojepiske kar sam oklical zadevo, ob tem pa tihemu, užaloščenemu in v črnino oblečenemu sorodstvu dejal: »Pridite se pokazat čez eno leto, ko si boste v laseh in silnih pravdah za premoženje!«
Ko bi ljudje vedeli, kako se bodo njihovi najožji sorodniki po smrti in brez napisane oporoke morda silno sprli, najemali drage odvetnike in pravdali v nedogled, bi zelo jasno, nedvoumno in brez možnosti spora, ko so še povsem pri pameti, brez sile in strahu lastnoročno zapisali svojo poslednjo voljo. V oporoki pa morda celo obrazložili, zakaj tako in ne drugače. Ob tem pa na enem mestu, v posebnem fasciklu za tak primer, zapustili tudi vso potrebno dokumentacijo, račune, seznam opravil in ljudi, na katere se je treba obrniti. Morda se zdi to nekomu vsaj malo morbidno, a ko to naredimo, smo lahko mnogo bolj mirni in brez skrbi, ki bi sicer doletele najožje sorodnike.
Oporoko seveda izročimo v hrambo notarju, ki po novem vodi natančen register oporok. Pred časom, ko sem bila namreč varuhinja človekovih pravic, smo pri enem od mesečnih zunanjih poslovanj na sodišču odkrili založeno oporoko, ki ni bila edina v Sloveniji. Zdaj je to povsem urejeno. Vsekakor je ni prav pametno imeti kar doma, saj lahko po smrti pride v roke tistemu, ki ne bo dedoval, in kaj hitro lahko izgine.
Ko se bliža starost ali je ta celo že nastopila, je morda tudi pravi trenutek, da popolnoma prečistimo in uredimo svoj dom ter podarimo nekatere predmete tistim, katerih veselje in hvaležnost bo vredno v živo doživeti. Če živimo kot hrčki in samo kopičimo, bodo imeli sorodniki ogromno dela in ne bodo prav srečni. Knjig bodo sicer vedno veseli v katerem izmed domov starejših občanov, oblek in drugih predmetov pa različne humanitarne organizacije. Kaj pa vse drugo?
Priporočam knjigo Umetnost pospravljanja znane avtorice Marie Kondo. Ne bo prav lahko slediti njenim priporočilom, a z leti bo šlo vse bolje. In občutek urejenega doma nas bo navdajal z nepopisnim veseljem. Predvsem je treba znati »zavreči« navlako in ohraniti le to, kar resnično predstavlja posebno drage spomine. Na osebe ali dogodke. Ko nam tako pospravljanje zares uspe, smo pravzaprav »rešeni«.
Poznam namreč ljudi, ki celo življenje dobesedno »grabijo«, kot bi lahko s seboj odnesli vso »kramo« tega sveta. Bila sem pri ne ravno mladi osebi, ki ima v hiši točno 44 zelo lepih stolov. Si zamišljate? Sedi pa običajno na enem, vsa njena širša družina na štirih, vsi gosti kdaj na morda desetih ... Že dela z brisanjem prahu je veliko. A vsak ima pač svoje veselje!
Ko so pred leti k meni kot varuhinji prihajali zelo stari ljudje, ki so se leta in leta običajno kar s sosedi pravdali za košček zemlje, zapravljali denar in živce, sem jim svetovala, naj jim jo velikodušno podarijo, saj bo po smrti dovolj le kubični meter ali še precej manj. Želela sem jim naliti čistega vina, saj pravde običajno niso odobravali niti njihovi otroci oziroma vnuki. Niso popuščali. Kako se je končalo, seveda ne vem. Ali je vredno?
Ko vstopimo v tretje ali morda četrto življenjsko obdobje, so pomembni le še odnosi. Prijazni, strpni, ljubeči. Le tako bomo ostali v večnem spominu najbližjih in povsem mirno zapustili ta svet.
Danes naj bo torej dan, ko bomo pomislili na vse to. Nikoli ni namreč prezgodaj, lahko je le prepozno.
