Oblačila za deset olimpijskih smučarskih reprezentanc

Zgodbe | sep. '21

Zvone Dežnak pred panojem na priložnostni razstavi Industrijsko Celje, ki so jo pripravili v Osrednji knjižnici Celje.

V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

Začeli so z najlonskimi srajcami

Začetki enega največjih in najuspešnejših slovenskih tekstilnih podjetij segajo v čas ob koncu druge svetovne vojne, ko so v Celju združili dve tovarni, ustanovljeni med vojno: tovarno gumijastih izdelkov za obleke Oberbauer & Co. Gummiwarenfabriken in tekstilno podjetje Hido, prva Toprova šivalnica je nastala že leta 1945. Prva leta so pod blagovno znamko Toper proizvajali le srajce iz najlona, na leto pa so jih prodali neverjetnih šest milijonov. V tistih časih so se nosile le bele srajce, šivali so jih pod imenom Zlata krona. Toper, tovarna perila, konfekcije, prešitih odej in pletenin, se je leta 1965 preimenovala v Toper, tovarna perila Celje.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja sta podjetje prevzela Dominko Uršič in Marko Jezernik, ki ju opisujejo kot uspešna športnika in esteta z občutkom za dober posel. V Toper sta pripeljala prve dodelavne (lonh) posle za blagovno znamko Mc Gregor. Temu so sledile pogodbe za podjetja Bogner, Uhlsport in Elho Brunner. Toper je poleg lastnih kolekcij na ta način širil svoje zmogljivosti, v tovarno pa je prihajalo tudi prepotrebno tuje znanje. Prenos znanja pa je bil vzajemen, saj so bili v Topru odlični delavci in izjemno natančne šivilje. Začeli so razvijati športni oddelek, izdelovali so še damsko perilo, oblačila iz džinsa in športna oblačila. Toper je imel v začetku osemdesetih let preteklega stoletja že več kot 1200 zaposlenih, skupaj s tozdoma Prevent in Elegant pa celo 1800. Nove tovarne so gradili tudi sami, v Bosni in Hercegovini so poleg svojega obrata v Donjem Vakufu zgradili še tovarno smučarskih hlač v Klokotnici pri Doboju, vlagali so v podjetje Topsport v avstrijskem Pliberku, ki je s smučarskimi rokavicami opremljalo avstrijske smučarje, v najboljših časih je zaposlovalo 140 delavcev, pretežno koroških Slovencev. Skupaj s podjetjema Rašica in Pletenina iz Ljubljane so oživili tovarno rokavic v Fojnici. Tudi izdelava avtomobilskih prevlek se je začela v Toprovem tozdu Prevent, ki se je kasneje odcepil. Zelo cenjen je bil program Mc Gregor v podjetju Elegant v Šentjurju, kjer so izdelovali predvsem oblačila iz džinsa, poleg moških hlač pa še ženske obleke znamke Asunto in oboje odlično prodajali v tujini.

Eden prvih udarcev za tovarno je prišel s samoupravljanjem in delitvijo podjetja na manjše tozde. Leta 1980 je kot prisilni upravitelj v podjetje prišel Zvone Dežnak, ki je kljub nasprotovanju političnih veljakov delavcem najprej dvignil plače in postopno saniral podjetje. Zaradi političnih pritiskov pa sta se kmalu osamosvojila Prevent in tovarna srajc Šoštanj, s čimer je Toper izgubil celoten segment srajc, a je Dežnak z reorganizacijo tovarni vseeno omogočil dodatni zagon.

Največja poslovna prelomnica pa se je zgodila leta 1982 z velikim uspehom smučarjev Borisa Strela in Bojana Križaja v Schladmingu in smučarskih skakalcev v Oberstdorfu, ko so s Toprovimi smučarskimi skakalnimi kombinezoni iz tekmovanja izločili japonsko konkurenco. Toper je bil tedaj že član zelo pomembnega Yu ski poola in opremljevalec jugoslovanske smučarske reprezentance. In potem so se zgodile olimpijske igre v Sarajevu in preboj podjetja. Kljub velikim poslovnim uspehom pa so Zvoneta Dežnaka po petih letih zamenjali s politično sprejemljivejšim človekom in začela se je pot navzdol. Leta 1987 je bil uveden ukrep družbenega varstva, a sanacija ni bila uspešna. Po nekajletni agoniji sta bila leta 1991 ustanovljena podjetje Toper 2000 s 324 zaposlenimi in Konfekcija Šmarje, kjer je bilo 92 zaposlenih, leto kasneje je šel prvotni Toper v stečaj, leta 1997 pa je enaka usoda doletela tudi Toper 2000.

Direktor, ki ni bil všeč politiki

Zvone Dežnak je kot diplomirani tekstilni inženir svojo delovno pot začel v Tekstilni tovarni Prebold kot vodja razvoja, nato je bil vodja in sanator podjetja Elegant ter sanacijski direktor v tedaj znameniti Tekstilni tovarni Metka Celje, okrog katere se praktično vrti celoten razvoj celjske tekstilne industrije. Čeprav je bil pri tem uspešen, pa se je, kot sam priznava, zameril nekaterim politikom v Celju. In prav ti so ga leta 1980 poslali v Toper, ki se je tedaj ubadal z velikimi organizacijskimi in finančnimi problemi. »Bili so prepričani, da mi ne bo uspelo in se me bodo na hitro znebili,« pripoveduje. Obrnilo pa se je drugače in z njegovim prihodom se je začelo najuspešnejše, tako imenovano zlato Toprovo obdobje. A zamere v politiki so očitno ostale in leta 1985 so ga odstavili z direktorskega mesta. Zato za propad Topra, ki sta ga seveda hudo prizadela tudi razpad države in izguba ogromnega jugoslovanskega trga, svoj del odgovornosti nosi tudi tedanja celjska politika.

Dežnak ob obujanju spominov ne pozabi omeniti svojega predhodnika, odličnega direktorja Marka Jezernika in dejstva, da so se glavne težave v podjetju začele s samoupravljanjem, prisilnim drobljenjem podjetja in politično vsiljenim izločanjem in osamosvajanjem posameznih tozdov, saj je podjetje s tem izgubljalo tržne deleže in pestrost ponudbe. »Ko se je osamosvojil tozd v Šoštanju, je Toper izgubil proizvodnjo srajc, po čemer je bil znan, in bilo je, kot da so nam odrezali nogo,« se spominja Dežnak. Podobno se je zgodilo, ko so proizvodnjo hlač preselili v Elkroj.

Sogovornik pa je seveda nadvse ponosen na najuspešnejše obdobje. »Olimpijada v Sarajevu je bila največji in najpomembnejši športni dogodek tedanje Jugoslavije in mi smo bili najpomembnejši opremljevalec smučarskih reprezentanc. Posebej pa sem ponosen na to, da so Toprova oblačila nosile vse olimpijske hostese in pomožno osebje v Sarajevu. Ali si predstavljate, da po mestu hodijo mladi ljudje, vsi oblečeni v Toprova oblačila, da so na vseh pomembnejših mestih v olimpijski vasi ljudje z našimi našitki, vse to pa spremljajo milijoni ljudi po vsem svetu.«

Del današnje Toprove ponudbe v Celju

V spominski sobi v svoji družinski hiši naš sogovornik hrani na desetine fotografij s tedaj najbolj znanimi svetovnimi smučarskimi asi in športnimi funkcionarji. Spominja se odličnega sodelovanja z direktorji jugoslovanskih tekstilnih tovarn, ki so si med seboj vedno pomagali, čeprav so si bili tekmeci. Dežnak po odhodu iz Topra tekstilne panoge ni zapustil, svoje delo je nadaljeval v Tekstilnem inštitutu Maribor in kot zastopnik uglednih tujih blagovnih znamk. Ponosno pove, da je po svojih močeh pomagal mladim domačim podjetjem, kot so Nes, Bigg-R, Gornik, Iglu šport. Posebej pa je ponosen na ohranjeno blagovno znamko, zato pogosto zavije v Toprovo trgovino v Celju.

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media