V Čezsoči je večglasno ljudsko petje še živo

Zgodbe | okt. '21

Ana in Pavlina v mlajših letih - sestri, prijateljici, pevki

V lepi vasi Čezsoča smo obiskali dve sestri – Pavlino, ki je v 83. letu starosti, in Ano, ki je pravkar dopolnila 89 let. Raziskovalci lokalnega narečja in zahtevnega ljudskega petja se obračajo nanju, saj sta zakladnica ljudskega, še zlasti pa pevskega izročila. Nadaljuje ga Pavlinin sin Dario, ki že 39 let poje v Moškem pevskem zboru Golobar Bovec.

Po domače se je hiši reklo pri Čouplju, sicer pa so se pisali Hrovat. Rodilo se je 13 otrok, tudi trije sinovi, ki si jih je oče nadvse želel, toda eden je umrl ob prezgodnjem rojstvu, štirje otroci pa zaradi krvave griže. Ostalo je osem hčera in vse so – tako kot oče Anton in mama Terezija – zelo lepo pele. Pevska kultura pa je bistveni del slovenske kulture, poudarita sestri.

»Čeprav je bilo življenje zares težko in smo morali vse dni garati, smo bili zadovoljni, ker smo skupaj peli ljudske pesmi. Pevovodja v našem kraju je dejal, da če ima nas, ima že pevski zbor,« pripovedujeta Ana in Pavlina. Sestre so veliko nastopale doma in čez mejo. Posnetke njihovega izjemnega petja hranijo na Radiu Slovenija in Radiu Koper, v arhivu je celo televizijski nastop. A »pevski zbor« se je s porokami, ki so nekatere od sester odpeljale daleč stran, krčil vse do tria in zdaj je le še duet.

S petjem so blažili tegobe

Gospa Ana je pripovedovala o otroštvu in tegobah, ki jih je doživljala njihova družina. »Naši starši so marsikaj hudega prestali. Najstarejša sestra je bila rojena v Avstriji, kamor sta bila mama in oče internirana med prvo svetovno vojno, in ko sta se vrnila, sta morala na novo vzpostaviti kmetijo. Vsi otroci so že od malega pomagali; delo je bila prva zapoved.«

Hodili so v italijansko šolo, kjer so bili pogosto zaničevani. Italijanska učiteljica je bila tako groba do sestre Leopolde, da ji je poškodovala žilo na roki, in deklica je morala kar tri mesece preležati v bolnišnici v italijanski Gorici. To je bilo na začetku 2. svetovne vojne, ko se je začelo gibanje tigrovcev. Ti so nekega večera požgali šolo, lokalne oblasti pa so tega dejanja obdolžile njihovega očeta, češ da se je maščeval za hčerkino nesrečo. Aretirali so ga, žena, ki je bila noseča, pa je ob tem doživela tak šok, da je prezgodaj rodila, in deček je umrl. Vaščani so stopili v bran očetu in pričali, da so tistega večera videli dva tujca, ki sta verjetno podtaknila požar. Antona Hrovata so izpustili, toda družina je že utrpela veliko izgubo in globoko žalost.

Ko so dekleta odraščala, se poročila in odselila, je Ana z možem Teodorjem Mlekužem ostala v domači hiši in skrbela za ostarele starše. Ko se danes ozre nazaj, ji je malo žal, da se ni zaposlila; meni, da bi morala vsaka ženska imeti svoj dohodek, pa če je še tako majhen, glavno je, da je njen. Med njenimi bogatimi spomini je posebej zapisano lepo naključje ob poročni slovesnosti: ko so se posedli v gostilni, se je iz radia, ki je bil takrat še prava redkost, zaslišalo njihovo petje. Toda pesem ni bila naročena, ampak je bila takrat pač na programu. Gospa Ana pravi, da je zvenelo kot posebno poročno darilo »od zgoraj«.

V Posočju sta poleg Ane in Pavline ostali še dve sestri, druge štiri pa so odšle daleč stran – v Ljubljano, Srbijo in Dalmacijo, Vera pa celo v ZDA. Tam je živela njihova teta, očetova sestra, pri kateri je Vera sprva živela. Kasneje se je poročila s Kubancem, imela sta lep zakon in dva otroka. Trikrat je prišla na obisk v domovino, leta 1970 pa jo je v Kaliforniji, kjer je živela, obiskala sestra Ana. »Bilo je zelo lepo in zanimivo. Obiskala sem tudi sestrične in bratrance, ki so si vsi ustvarili lepe kariere; eden pa je bil na visokem položaju v ameriški administraciji in v službi v Beli hiši. Omogočil je, da sem si jo ogledala od znotraj, kar je bil poseben dogodek.«

Gospa Ana ima sinova Jožeta in Valterja ter vnuka Dimitrija in Denisa. Denis jo je razveselil z dvema pravnukinjama Injo in Elo, nadaljuje pa tudi glasbeno tradicijo, igra namreč bas kitaro.

Trije potresi in posojila

Gospa Pavlina je trinajsti otrok družine Hrovat, toda čeprav je bila najmlajša med sestrami, tudi njej ni bilo nič prihranjenega. Delati je morala tako kot starejše sestre. » Od malega sem vse obvladala, skrbela sem tudi za živali, saj smo imeli ovce, koze, krave. Spomnim se, da smo ob delu vedno prepevali, tudi zato je bilo vse lažje.« Poročila se je s sovaščanom Danilom Kavsom, ki je imel tako izjemen bas, da se je celo župan zavzel za to, da bi ga poslali na šolanje za pevovodjo v Ljubljani. Toda za to šolanje bi kljub štipendiji potreboval še precej denarja, ki ga pa ni bilo. Druga ovira pa je bila ljubezen do Pavline. Zaradi nje je že v času šolanja za skladiščnika, takoj ko je le lahko, iz Ljubljane odhitel domov v Čezsočo. Po poroki je najprej delal kot gozdni delavec, kasneje pa kot skladiščnik v gradbenem podjetju. Pavlina je delala najprej kot čistilka na podružnični šoli, ko pa so to ukinili, je delala v tovarni Čip Bovec. Tako kot starši (oče je žal že pokojni) sta tudi oba njuna sinova Darij in Ladi ostala doma v Čezsoči. Ladi stanuje z ženo Lilijano v isti hiši kot mama, obe njuni hčerki Suzana in Lea pa sta tudi že mamici. Tako Tinia, Neo Noel in Loen razveseljujejo prababico Pavlino. Sin Darij pa z ženo Darinko in hčerko Veroniko živi v hiši blizu mamine hiše.

Pavlina, Darij in Ana pred hišo, ki je (končno) varna pred potresi. (Foto: L. J.)

Ob obisku v Čezsoči pogovor ne more mimo rušilnih potresov, ki so jih prizadeli kar trikrat: leta 1976, 1998 in 2004. Gospa Pavlina pove, da je bila ob prvem potresu njihova hiša načeta, zato sta morala z možem vzeti posojilo za obnovo. Ob drugem potresu je bila hiša ponovno močno poškodovana. Z novim posojilom sta tako kot drugi sovaščani zaupala sanacijo izbranemu izvajalcu, ki pa svojega dela ni opravil, kot bi moral. Poškodbe hiše so bile ob tretjem potresu tako močne, da hiše ni bilo mogoče popraviti; kredit za to slabo izvedeno » sanacijo« pa še ni bil izplačan. Bili so med nekaj nesrečniki, ki jih je to doletelo, zato jim je država podarila montažno hišo, ki je varna pred potresi. Danes je ta hiša vsa v cvetju in iz nje pogosto odmeva pesem.

Povezani prek pesmi

Družinsko pevsko tradicijo v pravem pomenu besede nadaljuje Pavlinin sin Darij, ki nastopa že od malega: »Sovaščani so me vabili, naj jim kaj zapojem, in tako sem prepeval od hiše do hiše, za nagrado pa sem dobil sladkarije, predvsem bombone. Teh sem imel vedno polne žepe.« V drugem razredu bovške osnovne šole so ga že vključili v šolski pevski zbor. Kasneje pa na trgovski srednji šoli v Novi Gorici te možnosti ni bilo in spomni se, kako je pogrešal zborovsko petje. Zato se je takoj po odsluženem vojaškem roku vključil v Moški pevski zbor Golobar Bovec. Zbor, ki ga je pri 93 letih uspešno vodil legendarni Danilo Durjava, letos praznuje že sedemdeseto obletnico delovanja.

Sicer pa je zborovska tradicija v Posočju zelo bogata; že leta 1848 so imeli svoj pevski zbor in kmalu potem tudi čitalnico. V času fašizma so skrivaj peli slovenske pesmi, po vojni pa so v spomin na žrtve na Golobarju ustanovili zbor s tem imenom. Darij pripoveduje o velikem projektu Pravljica o zlatorogu, kjer je bilo združenih več primorskih pevskih zborov. Nastopili so v Cankarjevem domu, gostovali pa so tudi v Udinah in na Dunaju. Toda bolj kot nastope na velikih odrih Darij poudari petje za sovaščane ob raznih slovesnostih, praznovanjih in tudi pogrebih. Slovenska ljudska pesem krajane že od nekdaj povezuje, saj jih spremlja od rojstva do smrti.

»Žal naši vnuki nimajo toliko veselja do petja, kot smo ga imeli mi. Nam je petje pomenilo lepši, veseli del življenja – tako kot ples. No, oni imajo še marsikaj, o čemer se nam še sanjalo ni, in morda tudi zato zmanjkuje časa in zanimanja za petje. Vendar sva veseli, da vsi po vrsti radi plešejo, če že ne pojejo s toliko zanosa, kot smo peli mi. In upam, da bodo tako, kot smo mi, tudi oni držali skupaj v dobrem in slabem. V naši družini smo si vedno vsi med seboj pomagali, se radi družili in bili drug drugemu vedno na razpolago. Danes so časi drugačni, zato je treba mlade na te vrednote opozarjati,« sta menili gospe Pavlina in Ana. Poudarili sta, da je nujno negovati slovensko ljudsko pesem, saj je ljudsko petje pomemben del naše identitete. Na koncu pa sta še zapeli pesem, ki je že skoraj pozabljena, saj je v današnjih pesmaricah ni več mogoče najti. Lepo petje v terci je še dolgo zvenelo v spominu kot mil odmev iz Čezsoče.

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media