Srajca srečnega človeka
Pred denarjem padajo ljudje na kolena in postajajo klečeplazci. Zaradi denarja se razbijajo družine in prijateljstva. Zaradi denarja ljudje ropajo in postajajo morilci. Denar spreminja ljudi v izkoriščevalce in izsiljevalce. Zgolj zaradi denarja ni človek vreden niti fičnika. Ljudje so vredni mnogo več kakor njihov denar. Da bi bili srečni, ni pomembno posedovati več, ampak biti manj zahteven v svojih željah. Phil Bosmans
Ljudje razmišljamo o sreči, zlasti ob željah za zdravje. Pogosto je sicer sreča povezana z drobnimi stvarmi, a kaj, ko naše želje rastejo in včasih dosegajo povsem nepredstavljivo in neuresničljivo stanje. Imeti več in več. Dokaj skromni postanemo šele, ko zbolimo. Takrat v hipu ugotovimo, kako nepomemben je marsikateri sen.
Ali se vam zdi, da so bogataši res zelo srečni? Ali so se z leti pehanja za bogastvom celo osebnostno spremenili?
Poznam nekoga, ki se je vedno hvalil in pri mnogih ljudeh vzbujal ljubosumje ali vsaj nelagodnost. V ospredje je postavljal svoje hiše tako v prestolnici kot ob morju pa na desetine omar z dragimi oblačili, najnovejši tip mercedesa in obiskovanje dragih gostiln in hotelov. Tudi občudovana in lepa ženska nikoli ni manjkala v njegovi »kolekciji«. Kljub temu ni bilo videti njegovega prepričljivega veselja. Družina se je odtujila, otroci so vse presojali skozi denar, predvsem pa pričakovali velika in dragocena darila. On pa je vse bolj skoparil in skoparil. Dosegel je starost, doletele so ga številne nadloge in huda bolezen. Obleke samevajo, morsko vilo je prerasel plevel. Na nočni omarici so številna zdravila, ob njej hojca, obiskujejo ga zelo redki, predvsem taki v belih haljah. Dediči le tiho čakajo. Že zdaj se pogovarjajo z odvetniki. Kaj še bo?
Poznala pa sem tudi NJO. Žensko, ki je imela zelo malo. Skromno garsonjero, na okenski polici dišeče cvetje in precej zelišč. V stekleni vitrini le nekaj povsem navadnih kozarcev. Gostom je skuhala čudovit čaj in vanj dodala žličko svojega zeliščnega sirupa, poleg pa ponudila albert kekse. Jih sploh še poznate? Pri njej so bili božanski. Še zdaj jih vidim. Tu in tam jih celo kupim. Ob prav posebnih priložnostih je spekla slastno orehovo potičko. Nadeva v njej sicer ni bilo prav veliko, a takrat je zadišalo po vsej hiši in sostanovalci so vedeli, od kod prihaja ta omamni vonj. Na njeni skromni postelji, pokriti s pisano volneno odejico, bi zaspal celo angel. Nihče ni pričakoval ničesar in vsi so k njej prihajali z velikim veseljem. Umrla je spokojno, njen grobek pa je vedno poln rož in sveč. Zapustila je veliko, če si le-to želel videti in doživeti.
Oba najbrž predstavljata obe skrajnosti, a prav ob takih zgodbah moramo globoko razmišljati. Ali se je vredno pehati za bogastvom? Ali niso najpomembnejši naše počutje, naši odnosi z najbližjimi in delo, ki ga veseli opravljamo? Če znaš uživati v drobnih trenutkih, pridejo tudi večji. Sami od sebe in ne da bi jih izsilil.
Včerajšnji dan je nepreklicno mimo, jutri pa popolna neznanka. Vse, kar imamo, je torej le današnji dan. Izkoristimo ga. To velja zlasti za trenutno obdobje, ki nam prinaša veliko neznank.
Spomnimo se še zgodbe iz knjige Modrosti srca. Govori o ruskem carju, ki je hudo zbolel. Pri njem so se zvrstili najboljši zdravniki in modreci. Od zadnjih so izvedeli, da bi ga ozdravila srajca srečnega človeka, ki bi mu jo sneli in nadeli carju.
Iskali so ga po dolgem in počez in ga končno našli. Poslušali so namreč, kako je govoril: »Kakšna sreča! Dobro sem delal, dobro sem jedel, zdaj grem lahko spat. Česa bi si sploh še lahko želel v življenju?«
Obiskali so ga služabniki, da bi mu slekli srajco in jo ponesli na smrt bolnemu carju.
A bil je tako reven, da srajce sploh ni imel.
