Zagoriški fantje, mojstri ljudskega petja
Dobre stare viže
Stane Škulj
Pevci so se prvič zbrali v Zagorici leta 1948, da bi zapeli na svatbi. Zbral jih je Ivan Kralj, po domače Vintarjev, ki je bil vodja skupine vse do svoje smrti. Zbral je fante, ki so peli naprej in počez, se pravi tenoriste, ter basiste, ki so peli tretji glas. Temu so rekli fantovsko petje in tako je ostalo v skupini do današnjih dni. Zagoriški fantje so od samega začetka peli kot nekdaj fantje po vaseh, ubrano, sproščeno in predvsem domače, med njimi pa so bili vedno tudi pravi mojstri ljudskega petja.
Veliko pesmi se je ohranilo iz običajev, povezanih z ohcetjo. "Šranga, običaj, ko je nevesta zapuščala domačo hišo, ali kadar so jemali tolar sta prizora, ko brez pesmi ni šlo. Seveda smo vsi vedno peli tudi sami zase, a najlepše smo peli, ko smo šli kosit, nekateri že pri šestnajstih letih. Ej, koliko pesmi so slišale nekdaj naše senožeti! Pa na vasi smo prepevali, včasih tudi po dve uri skupaj,« so se nekdaj spominjali pevskih zgodb starejši med njimi. V pevski zasedbi so bili vedno zbrani fantje in možje dveh rodov, tudi zato sta se v njihovi dejavnosti prepletali izkušenost in zagnanost. Zapeti so znali ob najrazličnejših priložnostih, ob likofih, ko so se končala kakšna dela, kot je bila dograditev hiše ali napeljava vodovoda, in tudi ko so bile zbrane večje družbe, recimo na porokah in različnih proslavah.
Pesem je šla od ust do ust
Zagoriški fantje leta 1978
V Dobrepolju in okolici so bile vedno priljubljene ljudske pesmi, podedovane od starejših rodov. Pesem je šla od ust do ust, ljudje so bili bolj doma, večinoma kmetje, dobivali so se ob žetvah, košnjah, pri izdelovanju klincev, kot so rekli zobotrebcem, in so peli tako v družinah kot različnih zborih. »Je pa pesmi že pred drugo svetovno vojno zbiral učitelj Tone Ljubič, kar je bilo zelo pomembno za otroke, ki so hodili v šolo in so mu peli pesmi, on pa jih je zapisoval. Tudi Janez Kralj in njegova sestra Ančka Lazar sta jih zbirala in tako se je zagoriška pesem pogosto slišala tudi v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi in tudi na radijskih nastopih Za našo vas in Pokaži, kaj znaš,« se spominja danes Stane Škulj, najstarejši član pevske skupine Zagoriški fantje.
Petje je bilo od nekdaj doma tudi v družini Ivana Kralja, dolgoletnega vodje skupine. Nekoč je povedal: «Od vseh vasi v naši dolini se Zagorica še najbolj drži petja. Seveda smo od nekdaj veliko peli na ohcetih, a tudi po delovnih dneh ob večerih na dvoriščih ali ob kopicah, ko so ljudje mleli proso. Če pa so bila kje kakšna mikavna dekleta, smo jim šli tudi pod okno zapet. Šli smo iz ene vasi v drugo, peš, saj nismo imeli koles. Domov smo se vrnili ob dveh zjutraj, spali smo na senu, ob štirih, pol petih pa smo že šli kosit. Prijetno življenje je bilo včasih v fantovskih družbah, petje nam je bilo največje veselje.«
Kakšne so bile vsebine pesmi, ki so jih peli? »Vsebine se v času prepevanja Zagoriških fantov niso spreminjale, tudi danes pojemo tiste, ki so bile napisane pred pol stoletja ali še prej na papir, ki so jih nekdaj pele naše mame in očetje,« pove Stane Škulj. Skupina danes šteje pet članov, sam je v njej že skoraj petdeset let. Pred nekaj leti so praznovali 70. obletnico neprekinjenega delovanja. Izbor zagoriškega petja je izredno širok, saj pojejo balade, pesmi za različna cerkvena obdobja, fantovske, ohcetne, vojaške, lovske in domoljubne pesmi.
Kulturno življenje v Dobrepolju pa so močno zaznamovale tudi violinske citre. Junak igranja nanje je bil Jože Zajec, ki je slovensko glasbo, posredno pa tudi zvok Dobrepolja, ponesel tudi po Evropi. Bil pa je član pevske skupine, pel je drugi tenor, in ko so nastopali, je vedno zaigral tudi na violinske citre. Bil je samouk, ampak izjemno glasovno nadarjen. In veselje do igranja je prenesel tudi na svojo vnukinjo Veroniko Zajec, ki pa je končala glasbeno šolo in je temu igranju dodala še nekoliko bolj izostreno izražanje in širšo izbiro skladb. In danes tudi ona s citrami večkrat spremlja petje Zagoriških fantov.
