Zlata sled Narodnega muzeja Slovenije

Narodni muzej Slovenije (NMS), prvi in najstarejši muzej na Slovenskem, letos praznuje 200. obletnico. Zaznamujejo jo z več pomembnimi dogodki, med drugim bodo izdali znanstveno monografijo o muzeju, pripravili razstavo na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli, osrednji dogodek pa je razstava Zlata sled, izjemna v svoji lepoti in načinu prikaza številnih umetniških del in dragocenih predmetov, narejenih iz zlata ali pozlačenih. Ogledate si jo lahko do 2. maja 2022.

O zlatu ima vsak človek svoje mnenje, za nekatere je le dragocenost, lepota, želja imeti kak kos nakita, za druge je prekletstvo, povezano z zgodovino, kolonijami in izkoriščanjem delavcev v rudnikih zlata. Toda priznati moramo, da je zlato eden najdragocenejših materialov, iz katerih so izdelovali najpomembnejše in najdragocenejše predmete, ki so utelešali moč, ugled, visok družbeni položaj lastnika ter odsevali njegovo bogastvo. »Prav zato smo se odločili, da koncept naše razstave ne bo kronološki, ampak smo ga razdelili v štiri segmente: Moč in oblast, Cerkev in sveto, Čast in slava ter Bogastvo in razkošje. Povabili smo vse muzeje v Sloveniji, da nam pošljejo zanimiv razstavni predmet po svojem izboru, in veseli smo, da se jih je odzvalo 32, tako da je naše praznovanje povezano v vseslovenski muzejski praznik,« je povedala koordinatorka razstave dr. Alenka Miškec. Vsak izmed segmentov predstavlja del zgodbe. V uvodnem delu se obiskovalci poučijo o zlatu, kako nastaja, kako so ga iskali v obdobju zlate mrzlice v Ameriki in tudi pri nas, saj imamo kar dve zlatorodni reki, in sicer Dravo in Muro, kjer so nadobudneži iskali zlata zrnca tako kot v starih časih. Izvemo, da je količina zlata na svetu omejena, ocenjujejo, da ga je 150.000 ton, z njim bi napolnili devet olimpijskih bazenov. Če bi ga razdelili na vse prebivalce sveta, bi vsak dobil 21 gramov zlata. Toda to se seveda ne bo zgodilo, saj cena zlata večinoma ne pada, potrebujejo ga celo v elektronski industriji in prenosnih telefonskih aparatih, ker je odlično prevodno. »Skozi zgodovino so alkimisti poskušali večkrat tudi ponarediti zlato, a jim ni uspelo, je pa tako nastala nova znanost – kemija. Zdaj je znanost toliko napredovala, da bi ga lahko ponaredili, a postopek je predrag, zato so to opustili,« je povedala sogovornica in omenila le nekaj predmetov, ki jih je dobro videti od blizu.

Od zlatnikov do medalj

Moč in oblast. Oboje je povezano z denarjem. »Leta 2018 so v Podzemlju našli najstarejši keltski zlatnik iz 3. stoletja pr. n. št. Nastal je po vzoru grških zlatnikov iz časa Aleksandra Velikega. Hrani ga Belokranjski muzej Metlika. Zanimiv je tudi unikatni zlatnik v vrednosti 14 dukatov, ki so ga kranjski stanovi darovali svojemu takratnemu vladarju Ferdinandu II. ob poroki z Marijo Ano Wittelsbaško.« Vendar ne vidimo kron, žezel, zlatih jabolk in drugih znakov vladarjev, ker Slovenci nismo imeli svojih, »razen grofov Celjskih; ko so jih Habsburžani premagali, so odpeljali s seboj tudi njihovo bogastvo«.

Cerkev in sveto. Tudi v sakralnem okolju je imelo zlato veliko vlogo in pomen, kar vidimo po razkošnem verskem posodju, kot so kelihi, prtički, relikviariji, in oltarjih. Med najlepšimi so pozlačene podobe, prenesene z oltarja iz cerkve sv. Lucije v Dražgošah, iz leta 1660, ki so ga komaj rešili pred okupatorjevim uničenjem, zdaj pa je shranjen v grajski kapeli Loškega gradu. »Izjemna je slika Toneta Kralja Doječa Marija. Sakralna podoba z družinsko tematiko ima tudi slovensko nacionalno noto, saj je upodobljeni dojenček Marko, brat našega pisatelja Saše Vuge.«

Čast in slava. Zanimivo je videti zlate olimpijske medalje naših olimpijskih zmagovalcev, Borštnikov prstan, Zlate bukve za pridne šolarje 1853 iz komendske šole, številna najvišja priznanja, med drugim zlato košuto, ki jo je nekdanja radovljiška tovarna pletenin Almira prejela na beograjskem sejmu mode in vzbuja nostalgične spomine na uspešno tovarno. »Na častnem mestu pa stoji emonski meščan, nagrobni spomenik rimskemu imenitnežu, ki je stal na vrhu nagrobnega spomenika na pokopališču pred severnimi vrati Emone, kar priča, da je bil pomemben mož.«

Bogastvo in razkošje. Prevzeli vas bodo dragoceni predmeti stanovanjske opreme, oblačila, nakit in okrasni predmeti, materiali, iz katerih so izdelani, in bogastvo dekoracije. Svoje premoženje oziroma dragocenosti so ljudje od nekdaj shranjevali za čas morebitne krize ali potomce. Pred krajo – zlasti v kaotičnih vojnih časih – so jih skrivali in tudi zakopavali na svojem zemljišču, o čemer pričajo zakladne najdbe.

Nemogoče je opisati lepoto posamičnih predmetov, nakita, zlatega okrasja, zanimivo pa je videti četverni namizni svečnik, ki je še posebej dragocen zato, ker si je z njim pri advokatskem delu in pesnjenju svetil največji slovenski pesnik dr. France Prešeren.

»Zaposleni v muzeju si želimo, da bi našo zgodovino povezali s sodobnostjo in prihodnostjo, jo približali širokemu krogu vedoželjnežev, častitljiv jubilej pa razumemo kot priložnost za nove poti, ideje in ustvarjalne izzive,« je poudarila dr. Alenka Miškec, ki opozarja še na številne pregovore, povezane z zlatom, in kotiček za otroke, kjer bodo na analogen in zabaven način izvedeli veliko o tej dragoceni kovini.

Svetišče muz

Ime muzej izvira iz grške besede mouseion in pomeni sedež, svetišče muz.

Eden najzgodejših muzejev Ennigaldi-Nanna je nastal okrog leta 530 pr. n. št., zgradila ga je princesa Ennigaldi ob koncu novobabilonskega cesarstva. Najslavnejši muzeji na svetu so nastali v obdobju renesanse v Italiji, Vatikanski muzeji pa leta 1506. Britanski muzej v Londonu so odprli za javnost leta 1759, Ermitaž, ki ga je ustanovila Katarina Velika v Sankt Peterburgu, leta 1852, muzej Prado v Madridu leta 1785, palačo Belvedere habsburških monarhov na Dunaju pa leta 1781. Muzej Louvre v Parizu si je javnost lahko prvič ogledala leta 1793.

Naš najstarejši muzej

Zamisel, da bi tudi pri nas nastal nacionalni muzej, sega v daljno preteklost. Prve korake sta naredila že baron Žiga Zois in njegov znameniti krog razsvetljencev. Pobudo zanj so leta 1821 dali udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa, ki so videli, da dežela Kranjska še nima svojega muzeja. Deželni stanovi so sprejeli njihov predlog in poudarili, da bo kulturni hram zbiral vse predmete s področja zgodovine dežele, nacionalnega slovstva, izdelke človeških rok in neprecenljivo bogastvo narave. Prvi muzejski prostori so bili v Pogačarjevi hiši na Salendrovi ulici v Ljubljani, leta 1831 so slavnostno odprli muzej v stavbi liceja, leta 1882 pa je Deželni zbor sklenil, da se začne zidati nova muzejska stavba, ki je postala prva stavba, namensko grajena za muzej, na območju današnje Republike Slovenije in je bila za javnost odprta leta 1888. Najpomembnejši razstavni predmeti v stalni zbirki so: najstarejša piščal na svetu iz Divjih bab, situla z Vač, drevak iz časa koliščarjev, egipčanska mumija …

Neva Brun, fotografije: arhiv NMS