… v drugi roki zlati smeh ...

Prosti čas | okt. '21

»Si doma? Oglasila bi se ...«

»Dobrodošla, kje si?«

»V parku, kar pristavi za kavo.«

Takšen je bil običajen klic teh njunih juter, ko sta se spet uvajali v prihajajočo jesen. Navadili sta se, sošolki še iz osnovne šole, da sta bili spet redno v stiku, spet sta se večkrat srečali na kavi, skupaj hodili na sprehode, včasih na kakšen izlet, predvsem pa sta spet vedeli druga za drugo, kako misli, kaj dela, kaj jo skrbi in kako se katera odziva na svet, kakršen je že nastal medtem, ko sta se onidve malo postarali.

Včasih sta se smejali, včasih pa potarnali nad pomanjkanjem zdravja, nad družbo in politiko in seveda zdaj predvsem nad tem nesrečnim covidom. Ugotovili sta, da je ta mali nevidni nepridiprav spremenil ves svet – seveda na slabše, saj se ljudje niso ravno izkazali z modrostjo, strpnostjo, potrpežljivostjo in drugimi nujno potrebnimi lastnostmi, ki bi zdaj zelo koristile, če bi jih imeli kar vsi, ne le res redki posamezniki.

Meta je pripravila pladenj in ga odnesla na mizico na vrtičku pred vhodom, kjer je zadnje čase celo pozimi sprejemala goste. Tople blazine na stolih ter mehke lahke odeje za zavijanje nog v tem toplem jutru sicer niso bile potrebne, pa so vseeno čakale na gostjo. Kava je bila kuhana, Tatjane pa od nikoder, kava se je tudi ohladila, zvonec pa še vedno ni pozvonil …

»Da se ji ni kaj zgodilo!« je pomislila Meta in pogledala na telefon, koliko časa je že od klica, ko se je končno prijateljica pojavila na vratih.

»Oprosti ...«

»Nič, nič, kaj, če nama naredim kar ledeno kavo?« se je Meta smejala od olajšanja – kar koli je že bilo, vse je dobro, nič hudega se ni zgodilo!

»Ah, zgodilo se je nekaj hudega!« je rekla Tatjana. Mešali sta sladoled v mrzlo kavo, lepa velika psica, ki jo je obiskovalka posedla na začetku potke, pa je veselo glodala kost, posebej prihranjeno zanjo in na hitro odtajano v mikrovalovki. Gostiteljici je bilo popolnoma jasno, da bi Tatjana med ponujenim raje izbrala postrežbo za svojo ljubo Kalo kot zase, zato je bil pri njej vedno pripravljen priboljšek tudi za psičko.

»Šli sva skozi park in Kala je kar naenkrat podivjala in že je bila daleč stran pod drevesi, lajala je na grmovje, in ko sem pritekla k njej, sem tam našla napol mrtvo dekle ...«

»Ojoj!«

»Preden je pripeljal rešilec, sem poskušala dekle ohraniti pri zavesti, in takoj ko se je vsaj malo zbudila, je začelo iz nje kar vreti … Jok, zmedene in hudo obupane besede obtoževanja in nesreče ...«

»Kaj pa ji je bilo?«

»Na srečo pravzaprav nič, bila je ali pijana ali pa zadeta od česa še močnejšega, reševalci so me tolažili, da ne bo nič hudega ...«

»Nič hudega, če je mlado dekle pijano ali zadeto in joka in stresa obup navsezgodaj? Meni se to zdi strašno!«

»Ja, res, tudi meni se zdi grozno. Posebno še njeno obupno govorjenje, da je vse brez smisla in da ne bo nikoli bolje ...«

«Se ti ne zdi, da je vedno več ljudi tako obupanih in govorijo o tem, da ne najdejo smisla in da ne bo tega groznega virusa nikoli konec?«

»Še huje se mi zdi, kako se sploh vse spreminja, kako je izginila prijaznost med ljudmi ...«

»Joj, prodajalka v naši trgovini je zadnjič skoraj jokala, kako so ljudje postali strupeni in nepotrpežljivi in kako jim ni mogoče ustreči.«

»Premišljevala sem, kaj lahko naredim jaz ...«

»Jaz sem se že zdavnaj odločila, da prav načrtno gojim prijaznost do vsakogar. Ljudje nujno potrebujejo prijazen pogled in nasmeh, čeprav imamo pol obraza zakritega.«

 »Res, po očeh se vse vidi, vidiš veselje ali nesramnost, sploh pa se smeh sliši in lahko razbije napetost ...«

»Odločila sem se tudi, da poskušam ljudem ponujati vesel pogled na vsako situacijo: tudi če je res kaj narobe, rečem, da bo minilo in da je dobra volja najbolja!«

»Ja, tudi mene prime, da bi zdaj na stara leta ljudem pela Kekčevo pesem, v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!«

»Res krasno. Jaz bom tudi! Če razveseliva samo enega človeka na dan, se splača!«

In sta srkali sladko ledeno kavo in delali načrte za prijazen svet.

 Mira Dobravec 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media