Pri 96 letih še vedno veze in plete

Zgodbe | okt. '21

Na fotografiji je le nekaj Amalijinih čudovitih prtov, poleg nje sta hčerki Malči in Lojzka.

Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.

Pri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.

Lepo si je treba narediti

Amalija se je rodila v Dolenjih Selcah pri Dobrniču. Po končani osnovni šoli je opravila več tečajev, da je lahko delala na krajevnem uradu, kjer so po vojni izdajali živilske karte, karte za oblačila in podobno. Najprej je delala na krajevnem uradu v Knežji vasi, potem so štiri krajevne urade v dobrniški fari združili in tako jo je doletela »prekomanda«. Takrat je bila stara 24 let. V Čužnji vasi je bila edina zaposlena, njena pisarna pa je bila tudi kuhinja in spalnica. A v službi ni bila dolgo, spoznala je Alojza Zoreta, se z njim poročila in službo zamenjala za delo na kmetiji. Rodila je šest otrok, prvi sin je umrl, za njim pa so sledili Franci, Malči, Lojzka, Ivan in Jana. Amalija se spominja, da so po cele dneve delali, kaj delali, garali. Trdega dela se je naučila že od doma. Mama ji je večkrat rekla, da je gosposka služba na kratko nasajena in malo zagozdena. Tako je naučila tudi otroke. Hčerki Malči in Lojzka se spominjata, kako sta, še preden se je naredil dan, odšli na delo na polje in se domov vrnili do zajtrka. Takrat se je jedlo tisto, kar je bilo pri hiši, najpogosteje pa ajdovi in koruzni žganci, ki jih ima Amalija še danes zelo rada, pa močnik, mleko, bela kava, kaša in kislo zelje. »Bilo je težko, ampak treba si je narediti, da ti je lepo,« z nasmehom pove Amalija.

Aktivna je bila tudi pri Rdečem križu, kjer je delala kar 56 let. Spominja se, kako so prva leta po vojni delili oblačila in mleko v prahu, kasneje pa so organizirali tudi krvodajalske akcije. Je soustanoviteljica Aktiva kmečkih žena Trebelno in je bila kar 12 let njegova predsednica. Organizirale so ekskurzije, kuharske tečaje, kasneje pa so pripravljale tudi pecivo za prireditve. Pogosto so se nanjo obračali vaščani, da jim je pisala prošnje in tudi sožalne trakove, dokler so vence delali še doma.

Že 41 let je vdova, živi skupaj s snaho Rezko, ki je tudi vdova, Amalijin sin Franci je umrl pred enajstimi leti. Dobro se razume tako z njo kot tudi z vnukinjo Ano in njeno družino, ki živita v hiši v neposredni bližini. Čeprav ima nizko pokojnino, je skrbna in podjetna tudi na stara leta. Že pred leti je poskrbela, da so prenovili streho, vnukinja Ana je zamenjala okna in vrata, pred kratkim pa so na njeno željo hiši nadeli tudi novo fasado.

Amalija je poskrbela tudi, da gre ljubezen do ročnih del pri Zoretovih iz roda v rod. Najprej je naučila hčerke, potem še vnukinje, s katerimi so živeli skupaj. Sicer pa ima 14 vnukov, 35 pravnukov in enega prapravnuka. Skoraj ne mine dan, da je ne bi kdo obiskal. Čila, vedra in nasmejana bo izvezla še mnogo prtičkov in spletla še veliko parov nogavic. Ko smo jo vprašali, kakšen je njen recept za dolgo življenje, je rekla: »Delaj po pameti, jej, kar želiš, in moli za pravi um in pamet.«

Besedilo in fotografija: Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media