Začenja se turoben november

nov. '21

MOJ POGLED

November je – vsaj zame – najbolj morbiden mesec v letu. Tudi če smo kdaj priča indijanskemu poletju, se to vedno dogaja v oktobru, ne v novembru. Presenečenj, ki bi ga naredila privlačnejšega, tako skoraj ne gre pričakovati. Sivina, megla, veliko dežja, kratki dnevi in dolge noči. In kdaj celo prvi sneg.

Takoj na začetku prinaša tudi dan spomina na mrtve. Dan, ko mnogi ljudje odhajajo na grobove, prižigajo na desetine svečk in prinašajo dragocene ikebane. Med letom jih tja namreč ni bilo ali pa zelo redko. In tako na neki način operejo svojo vest, če jo sploh imajo. Sama grem, kadar le lahko, in prvonovembrski obisk je enak prejšnjim. Sicer pa svečke za bližnje pokojne pogosto prižgem kar doma.

Phil Bosmans je o spominu na naše drage spregovoril na poseben način:

Če takole prisluhneš ljudem, ki se pogovarjajo na cesti, v službi ali v gostilni, dobiš vtis, da je večina ljudi slabih. Če nato teden dni hodiš na pogrebe in bereš osmrtnice in članke o umrlih, bi si lahko mislil, da slabih ljudi sploh ni, da so vsi očetje in matere idealni in da obstajajo samo srčno dobri, ljubeči in skrbni zakonci. Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo: "To je bil cepec," ali: "Bila je ničvredna mrha."

Iz osmrtnic se lahko veliko naučimo, na primer: ne hrani pohvalnih besed šele za pogreb. V mislih imam šaljivo fotografijo babice, ki jo obiščejo odraščajoči vnuki. Vsi imajo v rokah prenosne telefone, brskajo po njih in se zabavajo, le babica ostaja sama, čeprav so prišli prav k njej. Ali vam morda zveni znano?

Dandanes je veliko odtujenosti, k čemur je sicer v izobilju prispeval tudi ta nesrečni virus. A kot da je je bilo pred njim bistveno manj. Ponekod sicer res. Kaj torej narediti? Ali lahko spremenimo svojce? Bi vnuki k babicam in dedkom morda prihajali pogosteje, če bi jim dajali več materialnih dobrin? Upam, da ne.

Stvar vzgoje, bi lahko rekli. Odnosi se namreč gradijo zgodaj, zelo zgodaj v otroštvu. Tako kot ravnajo otroci s svojimi starši, tako bo ravnala mladež z njimi. Nikoli, no, skoraj nikoli, namreč ne bomo tako dolgo skrbeli za starše, kot so oni za nas, ko smo bili otroci. Torej vsaj 18, če ne kar veliko več let. Od prvih pleničk do vsaj polnoletnosti, le da bodo plenice pri odraslih najbrž prišle v obratnem vrstnem redu. Pa tudi s to razliko, da otroci niso imeli pokojnine, starejši pa jo imajo, ne glede na to, kakšna je.

In prav pri denarju se običajno vse začne in žal tudi konča. Že ob misli, kaj nam bo kdo zapustil in kdaj.

Materializem nas bo namreč pokopal. Tudi zato je november pravšnji mesec za razmislek o tem, kako in kaj darovati v prihajajočem decembru. Pravijo, da sta lahko darilo tako gumb kot tudi kamela, a oboje je res težko darovati.

Zato podarimo vsaj svoj čas. Ta je zelo dragocen, saj ga skoraj nikoli in za nikogar ni preveč. Vse namreč teče prehitro. Zdi se, da sta samo še ponedeljek in petek, vmes pa neka malenkost.

Ta teden sem bila varuška bolni triletnici. Vnukinji, ki že ve, kaj so risanka, televizija in celo tablica. Ker jo ima njen starejši brat. Prvi dan je omenila kar vse tri, a sem njeno prošnjo takoj preslišala in naslednje dni je nanje povsem pozabila. Zagotovo je to na neki način »okusila« zvečer tik pred spanjem. Bila sem silno utrujena, ko sem zapuščala njihov domek, a hkrati vesela, ker vem, da sem ji dala to, kar lahko ponudimo prav babice in dedki. Dan povsem brez sodobnih naprav. Veliko pogovarjanja in igre. Morda mi bo nekoč to celo »vračala«. Kar seješ, to namreč žanješ. Upam.

Vlasta Nussdorfer


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media