Šentvid je bil včasih samostojna občina

Zgodbe | dec. '21

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID

Jože Jager

»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.

Ob levem robu fotografije izstopa župnijska cerkev sv. Vida, ki so jo po letu 1896 temeljito prenovili in povečali, saj je bila med potresom leto dni prej močno poškodovana. Načrte za njeno klasicistično podobo je v okviru popotresne obnove narisal arhitekt Raimund Jeblinger iz Linza, gradbena dela je izvedlo podjetje Faleschini, tesarska Ivan Zakotnik, kleparska Anton Belec, mizarska pa šentviška mizarska zadruga. Starejši oltarji so delo domačega podobarja in rezbarja Matevža Tomca, ki je naredil tudi tabernakelj. Devico Marijo je upodobil slikar Matevž Langus, sv. Jožefa pa njegova nečakinja, slikarka Henrika Langus. Novejše oltarne slike so delo slikarja Toneta Kralja, krstilnico je oblikoval arhitekt Jože Plečnik. Sicer pa je prvotna cerkev sv. Vida, ki je stala ob vznožju Šentviškega hriba, omenjena že v 10. stoletju. Poznejše cerkve so spreminjale svoje lokacije in se naposled ustalile na prostoru, kjer so leta 1797 postavili predhodnico današnje cerkve, ki jo – temeljito obnovljeno – vodi župnik Ivan Jagodic.

Prvo šolo zgradili leta 1868

Zgradba nasproti vhoda v župnijsko cerkev je prva ljudska šola, ki so jo na pobudo takratnega župnika, pesnika in jezikoslovca Blaža Potočnika ter po načrtih Matevža Tomca zgradili leta 1868, pravi izvrstni poznavalec šentviške preteklosti in nadaljuje: »Svojemu namenu je služila do leta 1911, ko so zaradi povečanja števila prebivalcev v neposredni bližini na takratni Vojdovi ledini zgradili novo ljudsko šolo. Gradnjo velikega poslopja, ki ga vidimo ob desnem robu fotografije, je v veliki meri omogočil izdelovalec klavirjev Andrej Bitenc (1802–1874) iz Podgore, ki je v oporoki glavnino svojega imetja namenil postavitvi  šole v Št. Vidu. Med prvo in drugo svetovno vojno so šolo zasedle vojaške enote, po letu 1945 pa je spet stekel pouk. Tedaj je dobila ime po narodnem heroju Francu Rozmanu - Stanetu, ki ga ohranja še danes. V prvotni ljudski šoli pa so se izmenjevale različne namembnosti, nazadnje je v teh prostorih delovala ekspozitura NLB. Po končanem denacionalizacijskem postopku jo je župnija leta 2008 porušila in štiri leta pozneje zgradila popolnoma enako zgradbo, poimenovano Vidov dom.«

Panorama naselja, narejena z roba Šentviškega hriba leta 1928

V veliki stavbi desno od nekdanje šole je imel kleparsko delavnico mojster Anton Belec (1858–1940), sposoben in napreden mož ter ena najbolj znanih šentviških osebnosti tistega časa. Poleg vodenja svojega uspešnega podjetja je bil v Šentvidu dejaven tudi na drugih področjih. Ustanovil je rokodelsko društvo, požarno brambo in kmetijsko-strojno zadrugo. Bil je podpredsednik narodne čitalnice, načelnik okrajnega cestnega odbora in v času od leta 1898 do 1918 šentviški župan.

V njegovi kleparski delavnici so izdelovali tudi cerkvene svečnike, lestence idr., posebej pa se je uveljavil v prekrivanju zvonikov, saj je v 41 letih po Sloveniji opravil kar 267 takšnih del. Leta 1895 mu je prijatelj, dovški župnik Jakob Aljaž naročil, naj izdela valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki ga bo postavil na Triglavu. In tako je naredil stolp iz šestih delov, težkih 15 do 20 kilogramov, da so jih lažje naložili na vagon in odpeljali v Mojstrano, nosači pa so jih nato znosili na vrh. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so na mestu nekdanje Belčeve delavnice postavili tovarno Galant, ki je izdelovala usnjeno galanterijo, danes pa so v tej zgradbi različni najemniki.

Potem ko je knezoškof Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 na Štuli v Šentvidu onkraj gorenjske železniške proge odkupil 91.200 kvadratnih metrov veliko zemljišče, so na njem čez dve leti začeli graditi Zavod sv. Stanislava, ki ga vidimo v ozadju na desni strani posnetka. V njem je septembra 1905 začela delovati škofijska gimnazija, prva popolna slovenska gimnazija pri nas, saj sta se tako pouk kot matura leta 1913 prvič odvijala v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno so v večino prostorov namestili avstro-ogrske ranjence, a pouk se je vseeno nadaljeval. V začetku druge svetovne vojne so pritlične prostore zasedli italijanski vojaki in pouk je potekal le v zgornjih nadstropjih, s prihodom Nemcev pa so jim morali prepustiti celotno zgradbo. Leta 1945 je bila škofijska gimnazija ukinjena, prostore zavoda pa je do začetka devetdesetih let 20. stoletja zasedala jugoslovanska vojska. Zgradba Zavoda sv. Stanislava je bila ljubljanski nadškofiji vrnjena leta 1992 in leto kasneje je v njej spet stekel pouk škofijske klasične gimnazije.

Gostilna Pri Jagru

S tistega dela Štule, ki je med železniško progo in glavno cesto skozi Šentvid, današnjo Prušnikovo ulico, je doma tudi naš sogovornik, ki nam pojasni, da streha, ki jo je mogoče opaziti za novo ljudsko šolo, pripada njihovemu gospodarskemu poslopju, stoječemu na vrtu, na katerem si je leta 1985 tudi sam postavil hišo. »Pred tem gospodarskim poslopjem je ob cesti stala gostilna Pri Jagru mojega starega očeta Valentina Jagra. Ta se je izučil za mesarja in se leta 1906 poročil z Ivano Komatar iz Štepanje vasi. Poročno volilo njegovega očeta in nevestina dota sta jima omogočila, da sta še isto leto v središču Št. Vida nad Ljubljano, kot je navedeno na razglednici iz leta 1912, kupila nekdanjo hišo in slikarsko delavnico podobarja Matevža Tomca in jo preuredila v gostilno. Leta 1934 sta jo popolnoma predelala in dvignila za nadstropje. Pritlični prostori so bili v celoti namenjeni gostinski dejavnosti, dve večji sobi v nadstropju za svečane dogodke, v preostalem delu in podstrešnih prostorih pa je živela družina. Na dvorišču sta stala lesen lovski paviljon, imenovan Veranda (Valentin je bil navdušen lovec), in nova mesarija z veliko teraso, kjer se je tudi plesalo. Gostilna je slovela po okusno pripravljenih jedeh: obari, praženih jetrih, vampih, golažu, fižolovi in goveji juhi.

Jagrova Gostilna je delovala do leta 1964

Po Valentinovi smrti leta 1944 je vodenje gostilne in mesarije prevzela vdova Ivana, pomagali pa sta ji tudi najstarejša hči Ana in snaha Cecilija, moja mama, žena sina Jožeta, tudi mesarja. Po drugi svetovni vojni so bili gostinski prostori in mesarija nacionalizirani, a dejavnost se je nadaljevala. Vodenje gostilne in mesarije so prevzeli moji starši. Po nenadni očetovi smrti leta 1954 je vse skupaj še nekaj časa vodila mama Cecilija, a ko sta se ona in svakinja Ana leta 1964 upokojili, je usahnila še ena šentviška gostilna. Po končanem denacionalizacijskem postopku so solastniki leta 2005 celotno posest prodali. Danes na tem prostoru stoji stanovanjska stavba,« opiše razvojno pot njihove gostilne Jože Jager, ki je po končani grafični poklicni šoli delal v tiskarni Ljudska pravica. Ob službi se je ukvarjal tudi s športom ter v okviru TVD Partizan Šentvid igral in treniral rokomet. Po upokojitvi leta 2012 se je še bolj posvetil filateliji, numizmatiki in zbiranju starih razglednic, na osnovi katerih v glasilu krajanov Četrtne skupnosti Šentvid v rubriki »Šentviške metamorfoze« objavlja krajepisne prispevke. Loteva pa se tudi lirične poezije, s katero izraža svoja občutja.                                                                                                                               

Boris Dolničar               


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media