Idealnega zakona ni

dec. '21

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Zakon o dolgotrajni oskrbi je v parlamentarni razpravi. Po dveh desetletjih neizpolnjenih političnih obljub kaže, da bomo tudi Slovenci dobili ta steber socialne varnosti. Slovenski predlog zakona eni hvalijo, drugi mu nasprotujejo, marsikateri pa odrivajo pod preprogo vsako misel o svoji onemoglosti ter osebnem razvoju in sožitju ob njej. Šibke točke v sedanjem predlogu zakona me zelo bolijo, zlasti dve, tri. Toda ob dejstvu, da idealnega zakona ni, se ga veselim. Ob tem mislim, da bomo lahko z njim v Sloveniji naredili korak naprej za svojo humano, finančno in kadrovsko vzdržno dolgotrajno oskrbo.

Sodoben zakon o dolgotrajni oskrbi mora doseči dvoje.

  1. Pravičnejše mora urediti veljavni sistem dolgotrajne oskrbe. Zdaj 75 odstotkov državljanov, ki so odvisni od oskrbe in jih oskrbujejo domači, nima skoraj nikakršnih pravic iz javnega sistema – zakon mora po ustavi vsem državljanom izenačiti pravice do oskrbe. Zdaj tretjina stanovalcev v zasebnih domovih odplačuje z oskrbnino tudi investicijo stavbe in jo v dobrih desetih letih odplača, da postane za investitorja milijonski čisti dobiček. V državnih domovih stanovalci ne odplačujejo investicije v stavbo, zato je oskrbnina v njih veliko cenejša. Ker pa država kot lastnik vsa ta desetletja ni vlagala v oskrbo, direktorji domov nimajo kje vzeti denarja za vzdrževanje stavbe in razvoj oskrbe.
  2. Zakon mora usmeriti sistem oskrbe v razvoj. Politika, uprava in stroke imajo na voljo podatke o potrebah po oskrbi, o zmožnostih naše države in prioritetah, kaj državljani hočemo. Imajo tudi četrt stoletja izkušenj evropskih držav z delovanjem sodobnih nacionalnih sistemov dolgotrajne oskrbe.

Uzakoniti pravičen sodoben sistem dolgotrajne oskrbe, ki je usmerjen v razvoj, je skrajno težka politična naloga. Glavna ovira pri uvajanju sodobne integrirane oskrbe pa je ta, da od tega zakona različni lobiji pričakujejo rešitve, ki jih ne more ali pa ne sme dati, če naj doseže zgornja dva namena. V zraku so zelo raznovrstna negodovanja.

  • Da bomo morali za nov steber socialne varnosti plačevati novo zavarovanje ali davek.
  • Kapital se boji, da bo manj možnosti za izjemen profit pri oskrbi onemoglih ljudi.
  • Tiste, ki vidijo dolgotrajno oskrbo le kot sistem zdravstvenih storitev, sodobni sistem integrirane oskrbe seznanja z dejstvom, da so pri oskrbi enako pomembne psihosocialne storitve. Tiste, ki se zgražajo nad zdravstvenim modelom oskrbe, seznanja z dejstvom, da je večina oskrbovancev v ustanovah zelo bolna in nujno potrebuje tudi stalno zdravstveno nego in zdravljenje.
  • Sodobni integrirani sistem onemogoča lokalni skupnosti, da bi prelagala na državo svojo osnovno nalogo, da za vse svoje občane organizira sodobno dolgotrajno oskrbo enako kot otroško varstvo in komunalo.
  • Državi onemogoči, da bi prelagala financiranje oskrbe na lokalno skupnost, saj je minimalna raven sodobnega zakona javno sofinanciranje dolgotrajne oskrbe, ki je enakopravno dostopno vsem državljanom. Prav tako ne more več prelagati svoje odgovornosti za razvoj sistema le na oskrbovalne ustanove in tudi ne svoje odgovornosti, da določi minimalno kakovost oskrbe in učinkovit nadzor nad njo.
  • Vsem državljanom pa sodobni sistem dolgotrajne oskrbe onemogoči, da bi prelagali odgovornost za svoje zdravo staranje in oskrbo v onemoglosti samo na državo, zdravstvo ali socialo, kajti integrirani lokalni sistem oskrbe v živo sooča vse krajane s to človeško potrebo enako, kot vidimo svojo odgovornost za lastna prevozna sredstva, za katera nam skupnost zagotavlja javne ceste.

Sedanji predlog zakona nekateri izpodbijajo, ker ne ureja novega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Uzakonja mešan sistem zavarovalniškega in proračunskega financiranja. Prispevki, ki so v sedanjem zdravstvenem in pokojninskem zavarovanju namenjeni oskrbi, ostajajo za oskrbo, kar jim manjka, bo šlo iz državnega proračuna, dokler ne bo sprejet tudi zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Poleg tega država usmerja v razvoj našega zastarelega sistema oskrbe veliko skupnega evropskega denarja (pokrajinski piloti za novi zakon, investicije v državne domove …). Financiranje dolgotrajne oskrbe z novim zavarovanjem je dobro – četrt stoletja se dobro obnese v Nemčiji. Financiranje dolgotrajne oskrbe iz proračuna je prav tako dobro – četrt stoletja se dobro obnese v Avstriji. Mešani sistem financiranja socialnih stebrov je tudi dober – pri slovenskem pokojninskem sistemu se dobro obnese že ves čas.

Odpori do sodobnega integriranega, v lokalni skupnosti ukoreninjenega sistema dolgotrajne oskrbe se torej nezavedno sprožajo v možganih posameznikov, v lokalni in državni oblasti, lobijih, obstoječih ustanovah … Odpori so redni spremljevalci razvoja – nespametnega človeka samo jezijo in ovirajo, modrega pa krepijo za ustvarjalne rešitve.

Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media