Ta čarobni čas

dec. '21

Obstajajo ljudje, ki imajo malo in vse razdajo. To so tisti, ki verujejo v življenje in njegovo obilje, zato njih bisage niso nikdar prazne. Kahlil Gibran

Zame je december med najlepšimi meseci leta. Čeprav imam rada tudi pozno pomlad, pisano poletno cvetje, sonce in vse, kar spada poleg, je december naravnost pravljičen. Zakaj? Ker postajamo sočutnejši, pogosteje razmišljamo o drugih, ne toliko samo o sebi, izražamo lepe misli in pošiljamo prijazna voščila. Žal danes običajno kar elektronsko.

Saj res, koliko pisem, seveda napisanih z roko, ste prejeli letos? Ste kakšno tudi sami napisali? Ga boste vsaj v tem decembru? Če kdaj, je to nujno storiti letos, ko nas pestijo hudi problemi. Zdravstvena kriza je še posebej zarezala v medosebne odnose. Vse več je namreč odtujenosti.

Kaj torej narediti? Naši kraji in domovanja dobivajo v decembru svetlečo podobo, otroke in odrasle začnejo obiskovati in osrečevati dobri možje, in prav veseli so jih. Eni in drugi.

Pa se to dogaja vsem? S spomini sežem v leta nazaj, ko sem vsakodnevno hodila v službo čez glavno ljubljansko železniško postajo, seveda tudi pozimi. Opazovala sem vse, ki so hiteli na vlak ali se z vlaka podali v službo ali po nakupih. Razmišljala sem o tem, kdo jih čaka doma in kako bodo preživeli praznične dni. Sami ali obdani s sorodniki in prijatelji?

Med množico je bila tudi ONA. Brezdomka. Gospa popolnoma belih las. Vsako jutro se je prebujala skoraj na golih in mrzlih tleh, po navadi blizu postaje, popolnoma sama, ovita v razvlečene in obledele odeje, brez zajtrka in sočutne besede. Z zdaj že pokojno novinarko revije Jana sva se dogovorili, da o njej pripravi reportažo in zanjo poiščeva rešitev. Izšel je srce parajoč članek, a »bela« gospa nikakor ni želela s ceste. Prijateljica odvetnica ji je celo urejala pokojnino, saj je bila dolga leta v tujini, a je prav vse odklonila. Le zakaj? Odgovora nismo dobili. Ko je ležala blizu Kratochwilla, sem ji nekoč plačala toplo malico, a sem izvedela, da tudi vse kuhano zavrača. Zato sem ji na božična jutra, ko je še spala, vedno pustila le veliko vrečo suhih dobrot in plišastega medvedka za srečo. Kar tako, tudi za mojo vest, ki se ob brezdomcih sama od sebe pogosto oglaša. S številnimi vprašanji, predvsem tistim najpomembnejšim, zakaj.

Nekega dne pa NJE ni bilo več. Nikoli več. Čeprav mi je bilo hudo, sem pomislila, da je imela pravico prav vsemu reči preprosto ne. In vsi smo morali to le sprejeti. Odšla je s skrivnostmi, ki jih ne bomo nikoli izvedeli.

So pa ljudje, ki nas ta hip potrebujejo, ki jim lahko pomagamo. Razmislite. Morda jim lahko na božični ali silvestrski večer pred vrati pustite paket, vrečko ali ... Ne da bi sploh vedeli, kdo jim je to podaril. Ob tej misli lahko kot darovalec neznansko uživate. Sama sem to kar nekajkrat preizkusila. Prinese posebno srečo, ker veš, da si daroval, obdarjeni pa ne ve, od koga to prihaja, in se mu ni treba zahvaljevati.

Včasih pa koga razveselite le s sočutno besedo, tolažbo ali vsaj časom, ki si ga zanj vzamete. Prav ta je dandanes lahko veliko darilo. Poklonimo jim ga prav v tem mesecu. In postal bo čudežno pravljičen. Mnogo bolj kot bi lahko bil sicer in brez teh dejanj. Ne bo vam žal.

Vlasta Nussdorfer 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media