O življenju plemenite rodbine Lukanović

Zgodbe | dec. '21

Iz roda v rod

Prof. dr. Adolf Lukanović

Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.

To čast si je ded prislužil zato, ker je, potem ko je bil premeščen v Galicijo, tam poveljeval vojaški trdnjavi Pzemysl, ki so jo v začetku prve svetovne vojne napadli Rusi. Toda ob praznovanju zmage ga je smrtno zadel strel ruskega ostrostrelca. Kot odličen vojak in oficir je dobil spominsko obeležje med sto najpomembnejšimi oficirji prve svetovne vojne v dunajskem muzeju Arsenal in plemiški naslov. V njegov poklon in spomin se je naš sogovornik uradno odločil pisati svoj priimek tako, kot ga je pisal ded: z mehkim č. Taka odločitev je bila v devetdesetih letih velika izjema, saj se je večina odločila obratno.

Usodo jim je krojila vojna 

Po smrti Silvestra Lukanovića je njegova žena ostala sama s štirimi otroki – sinovi Adolfom, Silvestrom ml., Kamilom ter hčerjo Mariško. Kaj vse je pretrpela, pove dejstvo, da so jo pomanjkanje in vojne strahote privedle do tega, da je najmlajšega otroka, sina Adolfa, začasno predala v zavod za vojne sirote. Ko je kasneje Adolf doktoriral iz organske kemije na znameniti Karlovi univerzi v Pragi, je bil njegov mentor profesor Štěrba-Böhm, ki je bil asistent Marie Curie. Druga dva brata sta se odločila za vojaški poklic, Silvester je končal v nemški vojski, Kamilo pa je postal komandant letalskih sil NDH. Mariška pa je umrla v Pragi med bombardiranjem. Umrla je cela njena družina, razen petletnega sina, s katerim so ohranjali tesne stike. 

Kamilo, ki je veljal za velikega nacionalista, je kot letalski oficir postal celo poveljnik letalskih sil NDH. Ob umiku poraženih sil na Koroško se je leta 1945 pustil prepričati in se vrnil nazaj v Jugoslavijo in bil likvidiran. Takrat je imel že dva odrasla sinova, ki sta se med drugim šolala v ustaški oficirski šoli. Iz Koroške, kjer sta se znašla po vojni, so ju poslali nazaj v Slovenijo. Ker sta vedela, da jima sledi likvidacija, sta pobegnila in prišla peš s Teharij v Ljubljano.

 Iz Prage v Ljubljano

Dedek kot kandidat topniške garnizije, ki je branila trdnjavo Psemyzl

Babica je kot mlada vdova prijateljevala z ovdovelim oficirjem staroavstrijske vojske in se zaradi praktičnih razlogov preselila iz Prage v Ljubljano, saj je bilo tu življenje cenejše. Oče našega sogovornika je imel takrat že znanstveni doktorat iz kemije, toda v Sloveniji je moral ob sprejemu v prvo službo opraviti diferencialne izpite, a priznana mu je bila le matura. Ker slovensko takrat še ni znal, se je težko vklopil v novo življenje, znanja pa mu nihče ni mogel vzeti in hitro je napredoval. Mama je za sinovo ženo izbrala hčerko njene prijateljice iz Hrvaške, spoznala pa naj bi se na gala plesu, organiziranem v čast prihoda kralja Petra v Ljubljano. Toda bolj kot hčerka mamine prijateljice je mladega Adolfa prevzela Vida, mladenka iz delavske družine Dolanc.

Dolančevi

Tako kot je bilo pestro pri Lukanovićevi družini, je bilo pestro tudi pri Dolančevih. Bili so partizanska družina – eden od Vidinih bratov Jože je vodil partizansko bolnišnico v Mokronogu, poročen pa je bil s sestro Lidije Šentjurc. Sestra Štefka je bila poročena z bogatim lesnim trgovcem, med vojno pa je bratu v mokronoško bolnišnico ves čas skrivaj dobavljala tobak in riž. Sestra Anica pa se je neskončno zaljubila v brata znanega nacionalista Pavelića. Ker je bilo to za njihovo partizansko družino nesprejemljivo, se je tej ljubezni odpovedala in ostala sama. Toda na starost jo je »nesojeni ženin« vabil, naj pride k njemu v Argentino, da bo umrl v njenem naročju, vendar se za to ni odločila. Ne glede na njihove vrednote pa je bil svak, ki je trgoval z lesom, v imenu ljudstva obsojen na smrt, ker ga je priča, njegova tajnica, videla, da je dobre volje prihajal z italijanskega veleposlaništva, kjer so zagotovo praznovali zmago nemške vojske pri Stalingradu. Pri tem pa je vedela, da so bili obiski ambasade poslovnega pomena, saj je les, ki ga je kupoval v Gorskem kotarju, prodajal v Italijo.

Plemenitost, širina in povezovalnost   

V ljubezni polnem zakonu Adolfa in Vide Lukanović so se rodili trije sinovi. Najmlajši, naš sogovornik, je dobil ime po očetu, Kamilo po očetovem bratu, Miroslav pa po umrlem nečaku. Njihov dom je bil odprt za vse sorodnike, saj sta bila oče in mama zelo povezovalna. »Očetova življenjska pot je bila udejanjenje misli filozofa Ikbala, ki je dejal, da je smrt surova, življenje pa še bolj,« nam pove njegov sin prof. dr. Adolf Lukanović in doda, da je oče ob vseh tragedijah, krivicah in strahotah druge svetovne vojne ohranil dostojanstvo, poštenost in načelnost. Razumel je spravo in svoje razumske poglede na življenje prenesel na sinove. Njegov dom je bil odprt za vse, in to ne glede na politično opredelitev in družbeni položaj. Tradicionalno so vsako leto (na skrivaj) praznovali božič; zaprli so naoknice, da »jih ta rdeči ne bi videli«.

Zanimive spomine ima naš sogovornik na bratranca Staneta Dolanca, ki jim je pogosto prinesel fazana, saj je bil redno na lovu z najvišjim političnim vrhom. Adolf st., ki je takrat delal kot predstavnik švicarske firme Sandoz, je Stanetu podaril znameniti švicarski žepni nožek, ki pa je bil njegovim lovskim in političnim prijateljem tako všeč, da je strica prosil za še nekaj nožkov. Tako je oče razveselil lovsko druščino vključno s Titom.

Zdravnik bom   

Od treh Lukanovićevih otrok sta Kamilo in Adolf zdravnika. Med drugim jima je bil vzor stric, mamin brat, ki je bil partizanski zdravnik. Sicer pa se je prof. dr. Adolf Lukanovič za poklic zdravnika odločil že pri 15 letih. Takrat je v šolskem spisu med drugim napisal, da zna najboljši kirurg oceniti, kdaj bo operacija omogočila popolno ozdravitev. Vendar ni postal kirurg, ampak ginekolog. V svoji poklicni karieri (tri mandate je vodil tudi ljubljansko ginekološko kliniko) je dosegel izjemne uspehe in naziv višjega svetnika. O težavah, s katerimi se srečujejo ženske zaradi bolezni, preobremenjenosti ali socialnih prikrajšanj, govori razumevajoče in sočutno; njegov odnos do pacientk, do kolegic in do ljudi sploh je odkrit in spoštljiv. S spoštovanjem se obrača tudi v zgodovino in poudari, da je različne reinterpretacije ne morejo spremeniti. Njegova zasluga je, da je park ob »stari porodnišnici« končno urejen in imenovan po mednarodno priznani ginekologinji dr. Lidiji Andolšek Jeras, ki je med drugim postavila temelj politike načrtovanja družine in bila tudi začetnica programa zunajtelesne oploditve v Sloveniji. 

Za cepljenje in večjo soodgovornost med ljudmi si prizadeva tudi zato, ker je sam zbolel za hujšo obliko covida (zdravil se je kar osem mesecev). Ko je zbolel, je doživel vse mogoče komplikacije in preživel dvomesečno umetno komo ter predihavanje na respiratorju. Posledice te bolezni čuti na ledvicah in srcu. »Zavedam se, da mi brez vsestranskega pozitivnega spleta okoliščin ne bi bilo dano preživeti.«

Družina

Kaj je takrat preživljala njegova družina, žena Sonja (rojena Novak) in oba sinova Tomaž in David, si lahko le mislimo! Vsi trije moški v družini so v medicini – Tomaž je stomatolog, David pa zaključuje specializacijo iz ginekologije. Tako kot oče tudi on sprva ni imel v mislih ginekologije, ampak si je želel specializacije iz urologije. Toda ob raziskavi v povezavi z inkontinenco, ki je potekala na ginekologiji, se je srečeval s številnimi ženskami, ki jih je s svojo empatičnostjo tako osvojil, da so mnoge hotele biti kar njegove pacientke. Tako je dobil pacientke prej, preden se je sploh odločil za ginekologijo, se pošali njegov oče. Glede na to, da je prav njegov oče pustil v slovenski ginekologiji velik pečat, se boji, da mu ne bo lahko ... Kot ni lahko nobenemu od otrok, ki se odločijo za poklic, v katerem njegovi starši dosegajo vidne uspehe.

In za zaključek še k najmlajšim v družini Lukanović: sin Tomaž ima dva otroka, in sicer triletno hčerko Pio in enoletnega sina Filipa, ki razveseljujeta vse domače. Stara starša sta še zaposlena, ko pa bo čas za upokojitev, bo njihovega druženja in veselja še več. Takrat bodo še pogosteje na posestvu, ki ga je žena Sonja podedovala po svojih starših. Skrbno ga negujejo in urejajo. Sredi narave na robu Krasa se naužijejo lepot in miru, se odpočijejo in si naberejo novih moči.      

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media