Začnimo pozitivno

jan. '22

Optimist verjame, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res. James Branch Cabell

 Ali poznate misel, da se dan pozna po jutru in novo leto po prvem januarju? Če je to vsaj približno res, ni zanemarljivo, kako smo začeli leto 2022. Ali pozitivno in optimistično ali morda s težkim pesimizmom? Tega je namreč pri nas na pretek.

Spominjam se zgodbe o družini, v kateri sta bila dva otroka. Tako zelo različna, da sta se starša čudila njunim izjavam in vedenju. Sklenila sta, da opravita poseben preizkus. Vsakega od njiju sta zaprla v svojo sobico in ju opazovala skozi lino v vratih. Sinčku, ki je bil vedno dobre volje in vesel sleherne pozornosti, sta v sobo dala le slamo in nekaj konjskih iztrebkov. Drugemu, večnemu pesimistu, pa sta pustila najmodernejši avtomobil na baterije. Poslušala in gledala sta, kako se bosta odzvala.

Prvi je veselo poskakoval po slamnatih tleh in vpil: »Kjer so kakci, tam je bil zagotovo konj, in ta se bo vrnil.« Bil je presrečen. Ponavljal je: »Vedno sem si ga želel.« Drugi si je ogledal avtomobil, a tarnal: »Koliko jih že imam. Pa ta ni prav nič posebnega. Zaslužil bi si boljšega.« In tako kot vedno je postajal vse bolj žalosten in prav nesrečen.

Kaj ugotavljamo? Da imamo večne optimiste, ki jih tudi slabe novice ne vržejo iz tira, in pesimiste, ki nikoli niso zares srečni. Svet prvi vidijo v barvah, drugi v temi ali vsaj megli.

Ali ste med prvimi ali med drugimi? Ali se lahko spremeni črnogledo razmišljanje?

Spominjam se ljudi, ki so me obkrožali in neprestano jadikovali. Ko je sijalo sonce, jih je bilo strah suše in hude vročine. Ko je deževalo, so začeli govoriti o poplavah. Poznala pa sem tudi drugačne. Imeli so kup problemov, se spopadali z boleznimi in nezgodami, a so vedno našli lepo besedo in vsaj kakšno prijazno misel. Prav občudovala sem jih. Bili so mi tako blizu.

In sklenila sem, da se bom slabim ognila in v svoje življenje pritegnila le pozitivne ljudi. Zakaj bi me zastrupljali negativci? Dovolj sem stara, da lahko izbiram. To je moja pravica.

Nikoli pa nisem mogla razumeti trditve, da se nasprotja privlačijo. Morda na začetku, ko se ti zdi človek, ki razmišlja povsem drugače, zelo zanimiv. A kaj kmalu ugotoviš, da ti ni pisan na kožo, ker te utruja, ker se moraš vseskozi prilagajati, da imaš mir in ob njem sploh lahko »preživiš«. Le zakaj, ko pa je lepo debatirati in se družiti z ljudmi, ki te že s prisotnostjo osrečujejo, imajo podobne želje, razmišljanja, tudi prepričanja?

Seveda pa to ni vedno mogoče, zlasti ne v službi, kjer si šefov in sodelavcev pač ne moreš kar izbirati. A vseeno lahko širiš pozitivne misli in jih s tem vsaj malo »jeziš«. Morda celo spreminjaš. Na bolje, seveda.

Torej, poskusite in opazili boste rezultate. Kajti negativci se vas bodo ogibali. Vsaj to.

Zaključila bom z mislijo Karla Farkasa, ki jo je treba v življenju spremeniti: Če se zakrknjenemu pesimistu odvali kamen od srca, mu zagotovo pade na nogo.

Vlasta Nussdorfer


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media