Dobra volja je najbolja
»Poglej, Lojze spet nekaj pametuje na Facebooku,« je slišala glas svojega dragega iz dnevne sobe. Pripravljala je malico – točno ob času kot je treba – in ni hotela komentirati tega o prijateljevi dejavnosti na družbenih omrežjih, saj sta imela z Alešem že brez drugih sama dovolj težav. No, ona je imela težave s prenašanjem njegovega načina življenja.
Prej se nista kaj preveč ukvarjala z mislijo, kako bo na stara leta. Ko ne bo treba v službo, ko ne bo nobenih obveznosti, ko se ne bo nobenemu od njiju nikamor mudilo, ko bosta končno imela čas in mir zase. Ho, na to nista nikoli zares pomislila ... Kaj je to »zase«?
V življenju sta kar dobro vozila, le časa je bilo vedno premalo. In mislila je, kako lepo bo, ko bosta dočakala upokojitev, da ne bo treba nikoli več hiteti. In res se je vse spremenilo.
Ko se je ob upokojitvi znašla pred občutkom o nezasedenem, nerazporejenem času, je bila na začetku kar izgubljena. Kako ga bo napolnila in osmislila? No, hitro se je napolnil sam, a ne tako, kot bi želela.
Njen dragi upokojenec, ki jo je prej marsikdaj čakal s kuhanim kosilom, je zdaj vse prepustil njej: »Ne bom se vtikal v kuhinjo, to je tvoje kraljestvo!« In se je preselil na kavč. Ne, ni se mogla pritoževati: ni hodil po gostilnah in ni zapravljal denarja. Celo trgovino, mesarja in tržnico je rad obiskoval namesto nje. Če je bilo treba kaj popraviti, je vedno popravil, ne da bi ga morala pol leta milo prositi. Včasih je v roke vzel tudi sesalnik in rad je, sicer iz neznanega razloga, pomival okna. Prijateljice so ji vse to zavidale. Ampak ves preostali čas je presedel na kavču. Pa ne s knjigo kot v mladosti na dopustih – zdaj je sedel pred televizorjem in se poglabljal v parlamentarne prepire. Parlament je zasedal tako rekoč neprekinjeno in Aleš ga je tako rekoč neprekinjeno zasledoval. Včasih je pomislila, da hitita domov zaradi poročil in prenosov, kot sta včasih hitela njena mama za Mestece Peyton in oče za skoke v Planici. Zdaj sicer lahko gledaš oddaje tudi za nazaj, ampak ko je vendar ves čas kakšen prenos. So seje komisij, pogovori s pomembnimi in manj pomembnimi ljudmi, komentarji in seveda poročila. Nekoč je hotela prešteti, koliko je vsak dan poročil samo v slovenščini, pa je obupala. Njen dragi pa ne; vse je bilo treba videti in slišati. In pokomentirati.
»Si slišala?« je bilo vprašanje, ki ji je najbolj žrlo živce.
In potem so tu še družbena omrežja, ali kako že rečejo tem iznajdbam na telefončku, ki niso omrežila le mladine, ampak tudi njenega moža. Na začetku se je tudi ona zanimala za to vabljivo pridobitev, s katero lahko vsak hip vse izveš o vseh ljudeh – potem se je pa hitro odcepila od nje. Kakšne slike je pa dajala na telefon Špela, lepo te prosim! Saj ni stara petnajst let in sploh je bilo popolnoma jasno, da je vsa tista osladnost zlagana. Ne, ona sama je hitro nehala kar koli objavljati na omrežjih. Aleš pa ne – on in njegovi prijatelji se niso le hvalili s svojimi silnimi fotkami športnih dosežkov, ampak so se celo prepirali o politiki po telefonu. Noro!
Posebno zdaj v koronačasu so vsa ta omrežja popolnoma ponorela, hvala lepa, ona se tega ne gre! Kot tudi ne more gledati vseh teh oddaj, še sploh ne zdaj, ko se neusmiljeno začenja volilna tekma. Ne, nje ne bodo potegnili noter! Ko bodo imeli soočenja pred volitvami, jih bo pogledala, da se seznani z morebitnimi programi, vseh teh prepirov vsepovsod pa ne more več poslušati, to nikamor ne pelje! Pravzaprav pelje v norost gledalcev. In ker ta norost zelo na glas zaseda njeno dnevno sobo vsak dan ves dan, je še najbolje, če se s knjigo v roki zapira v spalnico ... Seveda brez tečnobe, če bi se le dalo!
Za novo leto je dobila voščilnico z receptom za preživetje: Vsak dan si trikrat zapoj Kekčevo pesem, s posluhom ali brez! Celo petje brez posluha je lažje prenašati – tudi pri sebi – kot tečnobo! In si je rekla: »Ja, ena tečnoba v hiši bo dovolj.« In si je zapela ...
