Ne molčite!
Tisti, ki dvigne roko nad žensko, v sebi za vedno ubije pravega moškega. Neznani avtor
Marec je prav poseben mesec. Prinaša dan žena, materinski dan, dan moških, a le »mučenih«, prvi spomladanski dan in celo svetovni dan sreče. Spomnimo se še oseb z downovim sindromom. Torej obstaja veliko razlogov za različna praznovanja, predvsem pa za razmislek o temah, povezanih s temi dnevi.
Zakaj je sploh treba imeti posebne dneve v letu, če o nekaterih razpravljamo že desetletja, a problemi še vedno ostajajo nerešeni? V času koronakrize je celo huje kot kdaj koli prej. Naplavila je namreč težave, ki jih zaprti domovi in ljudje v njih skrivajo pred zunanjim svetom. In »svet« se dela, da jih pogosto niti ne vidi.
Oba ženska praznika v mesecu marcu imata zgodovino in veliko sporočilno vrednost. Še vedno, čeprav bi morala preteklost poskrbeti, da bi se ju spominjali brez večnih bojev za pravice žensk. Ponovno bomo namreč poudarjali, koliko je vseh vrst nasilja, kako različno so plačane ženske v nekaterih poklicih v primerjavi z moškimi kolegi, kako so obremenjene v družinskem in službenem življenju, kako nujne so še vedno ženske kvote v politiki, kako hitro je ženski spol ponekod »spregledan« in še marsikaj. Bo torej kdaj bolje?
O nasilju bi rada spregovorila predvsem v povezavi z nedavnim grozovitim umorom matere šestih otrok, ki jih je njihov oče in njen morilec po okrutnem dejanju pripeljal kar na policijsko postajo in jih pred lastnim pridržanjem predal v varstvo in oskrbo socialni službi, beri: državi. Dobri ljudje so za sirote takoj začeli zbirati denar. A ta ne bo dovolj. Po poročanju medijev njihova mati nikoli ni prijavila partnerjevega nasilja in mu je celo brezpogojno zaupala. Res? Ali je to v teh časih še mogoče slišati iz ust ženske, ki je bila očitno pogosto tepena že pred usodnim dnem? Stara le dobrih 40 let, z otroki, starimi od treh do 15 let. Kako se je ni dotaknila nobena kampanja proti nasilju nad ženskami, nobena televizijska ali radijska oddaja in tudi številne medijske zgodbe o grozovitem trpljenju, ki je pogosto že sejalo smrt? Kako da je o tem, da si tega ne sme in niti ne more – že zaradi otrok – dopustiti, ni uspelo prepričati prav nikomur? Ali je res morala umreti? In kako bodo zdaj živeli otroci? Kaj je bilo usodno tistega dne in kaj vse so doživljali že pred tem? Bodo sploh lahko živeli skupaj, saj jih je šest? In kako so preživeli pot na policijsko postajo, ko so doma pustili mrtvo mamo? So bili tudi oni ves čas žrtve? Zagotovo, tudi če se jih oče morda ni loteval fizično. Že zdavnaj smo namreč spoznali trpljenje otrok, ki so priča hudim prizorom med starši. In seveda tudi vse njegove nepopravljive posledice.
Zakaj mladih deklet že pri pouku v šoli ne seznanjajo z nasiljem, ki si ga preprosto ne smejo dovoliti? Kje so starši in sorodniki uboge, zdaj že pokojne ženske? Je res nikomur ni uspelo prepričati, da ji ni treba tako trpeti? Plačala je namreč najvišjo ceno molka in lastnih laži o nenasilju.
Koliko bo še takih primerov? Ob vseh svarilih, da ni opravičila za nasilje, ob vseh vladnih in nevladnih organizacijah, ki morajo prisluhniti in ponuditi pomoč? A seveda le, če izvedo zanj. Marsikdo ga zelo skriva.
Pomagajte, dokler je za žrtve še čas! Spregovorite, dokler še lahko. Če ne zaradi žensk, pa vsaj zaradi nič krivih otrok. Lahko tudi povsem anonimno.
Kajti nasilje je tu, ob nas, ne tam nekje daleč. Ne slepimo se.
