Da bi bil mir
Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! /Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej …« Karel Destovnik Kajuh
Prišla je pomlad in zacvetele so tudi že prve češnje. Vsako leto prinaša novo življenje, energijo in veselje. Toda letošnja pomlad je prežeta z žalostjo, saj se nedaleč od nas odvija nerazumljiva in brutalna vojna. Z ruskim napadom na Ukrajino se je zgodilo nekaj nepredstavljivega za večino prebivalcev stare celine. Ruski predsednik Putin jo imenuje posebna vojaška operacija. Osvajalno vojno zagovarja z izmišljenimi razlogi, v resnici pa gre za željo po širitvi ruskega vpliva in meja. Očitno mu za trpljenje nedolžnih ljudi ni mar.
Vsaka vojna je nesmiselna, v njej najbolj trpijo nedolžni in nemočni – ženske, otroci in starejši ljudje. Moja stara mama, ki je med drugo svetovno vojno izgubila moža in ostala sama z majhnimi otroki, je pogosto govorila, da si želi le, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo in da bi bil vedno mir. Ne le da je bila ob moža, Nemci bi kmalu postrelili tudi njo z otroki. Težko je bilo tudi zaradi pomanjkanja hrane. Skozi zimo so se pretolkli s pomočjo suhih hrušk in jabolk. Nisem si znala predstavljati, kako težko so živeli med vojno. Rodila sem se v miru.
Kdo si sploh lahko predstavlja, kaj je vojna? Da moraš čez noč zapustiti svoj dom, vse, kar imaš, in kjer si se počutil varnega, se ločiti od moškega dela družine in tudi z majhnim otrokom ali ostarelo mamo med bombami bežati v neznano ... Ali pa ostati doma v mestu, ki so ga porušili skoraj do tal. Koliko gorja, trpljenja in številnih človeških žrtev je povzročil ta spopad. Za kaj že? Na koncu je vedno treba sesti za mizo in nesporazume rešiti s pogovori.
Mi (še) živimo v miru, vendar ni samoumeven. Po svojih močeh pomagajmo tem nesrečnikom, ki bežijo pred nasiljem, in širimo razumevanje ter sožitje med ljudi. Tako se rojeva in ohranja mir doma in širše.
Vsem, ki trpijo, pošljimo v mislih na tisoče češnjevih cvetov z željo, da se čim prej zbudijo v miru.
