Moja koža je za Koto

Zgodbe | oktober '22

Nekoč smo imeli 

Zimski čas je bil nekdaj na večini domačij čas za koline. Priprave nanje so bile skrbne, med drugim tudi zato, ker so praviloma vsaj enega pujsa odrli in kožo prodali podjetju Koto, nekdaj še Koteks Tobusu. Marsikateri se še spomnijo prisrčnega televizijskega oglasa iz sredine preteklega stoletja, ko animirani pujsek sleče svojo kožo in reče »Koža je za Koto.«

Prodaja svinjske kože ni bila samoumevna, saj se je nekdaj od pujsov porabilo praktično vse, a s spretnim oglaševanjem in dobrim plačilom je Kotekst Tobusu in kasneje Kotu uspelo odkupiti zavidljivo veliko kož. Zbirali so jih v kmetijskih zadrugah in jih prepeljali na zbirno mesto v Zalogu pri Ljubljani, kjer so jih delavci poravnali, pregledali in nasolili, saj je bila sol glavni konzervans. Kože so nato šle ali v nadaljnjo obdelavo in predelavo za usnjene izdelke ali v izvoz, saj je bilo po njih v tujini veliko povpraševanje. Domače koline so danes redkejše, tudi dejavnost Kota se je medtem skoraj povsem spremenila, a v spominih celih generacij ostaja podjetje kot odkupovalec kož in po prelepih usnjenih izdelkih.