Roboti ne bodo dovolj
Digitalizacija vse bolj prežema naše vsakdanje življenje. Še do včeraj enostavna opravila so za mnoge ljudi, predvsem starejše, postala pretežka in nedostopna. Spomnim se starejše gospe v živilski trgovini, kako se je jezila, ker so jo silili, naj gre na avtomatsko blagajno. »Celo življenje kupujem pri vas in želim, da me prodajalka postreže in obračuna nakup,« je navrgla in dodala, da bo sicer nabrano blago pustila v košarici in odšla drugam. Toda veliko težje je, kadar potrebujemo zdravstvene, upravne ali bančne storitve, ki so že skoraj povsem digitalizirane. Še tistim, ki so vešči uporabe računalnika, se zgodi, da imajo pri tem težave. Kako nepremostljive so šele za starejše, ki nimajo računalnika ali pametnega telefona. Poiskati si morajo pomoč tretje osebe, sorodnika, znanca … Zato se je pri mnogih povečal občutek odvisnosti in izključenosti, več pa je tudi možnosti zlorab.
Načrtovalci razvoja storitev v ustanovah in podjetjih bi morali poleg digitalne poti vedno ponuditi možnost, da do njih pridejo tudi ljudje, ki tega niso vešči ali so brez dostopa do interneta. Pokazati bi morali več empatije do tistih, ki težko sledijo tehnološkim spremembam. Da se to da, dokazujejo Norvežani. Njihove bančne ustanove so se dogovorile, da morajo banke zagotavljati tudi nedigitalne storitve, kot so plačevanje računov, izvajanje plačilnega prometa, dajanje podatkov o računu in seveda enostaven dostop do informacij. Ali jih bomo znali posnemati?
Razvoj umetne inteligence, ki je mnoge prestrašil, bo šel naprej, če nam je všeč ali ne. Od nas pa je odvisno, kako jo bomo uporabili. Ob povečevanju števila starejših in izzivih, ki jih prinaša staranje, s katerimi se zdaj sooča razviti svet, čez 20 in 30 let pa se bodo z njimi soočali tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, bo dobrodošla pomoč robotov tudi pri oskrbi. Vendar brez razumevanja in toplega odnosa negovalca ne bo šlo. Da ljubimo, smo ljubljeni in sprejeti, potrebujemo toplino sočloveka, zato ne smemo pozabiti vlagati tudi v ljudi.
