Zaradi zdrah vsi izgubljamo
Ne morete se premakniti v prihodnost, če ste priklenjeni na preteklost. Neznani avtor
Čedalje pogosteje razmišljam, kaj ljudi sploh žene v politiko. Že pred vstopom vanjo so namreč deležni vseh vrst napadov in diskreditacij, včasih tudi povsem lažnih. Premišljujem, kakšna izobrazba in starost sta sploh primerni, koliko mandatov bi bilo povsem dovolj in kako izbrati prave »mentorje« oziroma stranko, danes že tudi gibanje.
Kje se vse pravzaprav začne? V otroštvu slehernega od nas. Takrat dobimo vse, kar nas za vekomaj oblikuje.
Hvaležna sem za vse, kar mi je bilo dano v zelo zgodnjem obdobju. Predvsem za dosledno vzgojo in učenje odgovornosti.
Živo se namreč spominjam, kako zelo sem se v osnovni šoli trudila za sošolce, ki jim ni in ni šlo najbolje. Postala in ostala sem predsednica razreda. V gimnaziji in na fakulteti pa stalna varuška otrok v kolonijah in delo pri Rdečem križu. Pot v prostovoljstvo. V prvi službi na tožilstvu takoj sindikat. Če samo pomislim na vrtec in šolo obeh otrok, kjer sem povsod postala predstavnica staršev takoj, ko sem povedala en sam stavek... Vsi so namreč gledali v tla, ko so se izbirali predstavniki. Tekla so službena leta. Delala sem veliko več, kot je bilo nujno potrebno. Tudi doma in predvsem ponoči. Ob družini in dveh otrocih, povsem brez dedkov in babic, ob zgodaj invalidsko upokojenem možu. Vedno sem dobivala vprašanja: »Zakaj se tako ženeš in kaj imaš od tega?« Pa so prišli še predsedovanje tožilskemu društvu in predsedovanje Belemu obroču Slovenije ter pisanje knjig. Povsem za dober namen, vzelo pa mi je ves prosti čas, tudi dopust. Poleg odgovorne službe sem vsak mesec opravila še vsaj 170 ur za dobrodelnost. Raje več. Nakopala sem si seveda silno zavist in »nagajanje« predpostavljenih, predvsem žensk. Vsak, ki pokuka iz povprečja, to prej ali slej doživi. Ne vem, zakaj nisem odnehala. Napredovala sem počasi ... Dolgih 27 let sem preživela kar na prvi stopnji, beri: »fronti«. Poznala sem zgolj delo in še enkrat delo. Po 35 letih sem za šest let postala varuhinja človekovih pravic. Ni bilo nedelje ali praznika, ki ga ne bi preživela na dogodkih ali kar v službi. Od nekaterih v politiki je bilo slišati: »Nikoli več pravnice za varuhinjo.« Ali je za vse funkcije res bolje, da delaš manj in si v povprečju?
Spremljala sem politiko in se čudila. Nekateri so v njej dosmrtna stalnica. Nekatere poznamo v dobrem ali slabem, mnogih sploh ne. Grejejo stolčke vseh vrst. Pred volitvami se skupinsko sprehajajo po mestih in vaseh, se skrivajo v množicah, »visijo« na plakatih in dobivajo glasove le zaradi strankarske pripadnosti. Ali se kdo vpraša, kaj so že naredili za slovenski narod in kaj še bodo. Seveda pa bodo najbrž ubogljivi pri pritiskanju na tipke. Je to najpomembnejše?
Državni aparat je glomazna tvorba in v njej se premnogi le skrivajo in lepo vedrijo. Bognedaj, da bi se uvedlo pravično plačilo glede na uspeh. Stari pred odhodom z oblasti poskrbijo za zveste, novi pripeljejo svoje in naenkrat se vse »namnoži«. Stari nagajajo novim, novi se (pre)dolgo učijo. In zgodba se kmalu ponovi. Pa boj za premoženje. Nekateri ga imajo v enormnih količinah. Ob njih se počutiš prav nesposobnega.
Povsod pa še spori in prepiri. Zgodovina mnogim ni več všeč, spomeniki tudi ne. Vse to hromi napredek, ker je v ospredju preteklost, ne prihodnost. Kot da lahko od nje živimo in kot da smo vsi odgovorni zanjo. Eni zagotovo bolj. Do kdaj bo še tako, dragi pošteni ljudje?
