Zasijala je srčnost
Naravna katastrofa, ki jo je povzročilo uničevalno neurje s poplavami in plazenjem zemlje v začetku avgusta, je prizadela dobršen del Slovenije, najbolj pa Zgornjo Savinjsko dolino in Koroško. Odnašalo je hiše, mostove, ceste, uničevalo infrastrukturo, avtomobile, vzelo je celo življenja. Tudi tisti, ki so navajeni poplav, česa takega še niso doživeli. Zgodile so se ne stoletne, ampak petstoletne vode. Med prvimi so prišli do prizadetih ljudi gasilci, kasneje pa tudi številni prostovoljci, ki jih je bilo toliko, da sta bili nujni prijava in koordinacija njihovega dela na terenu. Spet drugi so pomagali pri organiziranju raznovrstne pomoči, saj so prebivalci poplavljenih območij izgubili vse, kar so imeli. Številna podjetja in posamezniki so darovali denar, zelo uspešne so bile vse humanitarne akcije, ki še trajajo. Čeprav je bila Slovenija opustošena kot še nikoli, pa je nesreča ljudi povezala v sočutju in solidarnosti. Pater Karel Gržan, ki je tudi sam doživel uničujočo moč vode, je dejal, da moramo ta kapital sočutnosti negovati in utrjevati še naprej. »Slovenci smo zmagoviti v večglasju!«
Nikoli se ne smemo predati, to velja tudi, ko zbolimo in na nas pritiska neznosna teža – črnih misli in vprašanj brez odgovorov. »Vredno se je boriti za življenje,« pravi nevropsihiatrinja prim. Marija Vegelj Pirc, ki je življenje posvetila strokovnemu in človekoljubnemu delu v boju proti raku. Veliko je prispevala k premagovanju predsodkov do te bolezni in tudi njena nova knjiga ni knjiga o raku, ampak o življenju.
Življenje je vrednota in nekaj je treba narediti tudi za druge, pravi. In vsakdo lahko kaj naredi. To se je pokazalo tudi v dneh po poplavah, ki so združile solidarno moč ljudi. Ko je bilo videti vse brezupno, je zasijala srčnost. Dokazali smo, da lahko skupaj gradimo dober svet. Naj traja.
