Hujše od materialne revščine
Revščina je res vse hujša, a prav duhovna nas lahko zares pokonča. Anonimni avtor
Poletje nam ni prizaneslo z vremenskimi katastrofami vseh vrst. Poplave in plazovi so ljudem jemali vse, kar so ustvarili s trdim delom in celo krediti, ki jim jih še ni uspelo odplačati. Bilo je grozljivo in strašljivo, pa ne le pri nas. Ves svet se že dalj časa spopada s katastrofami vseh vrst in dimenzij. Planet menda vre, gori, se spreminja, in to zelo hitro. Ali smo ga res povsem uničili?
Nekaj večerov z beležko in svinčnikom spremljajte osrednja poročila in si na eno stran lista zapišite slabe in na drugo stran dobre novice, če bo sploh kakšna. Šport in vreme pa, prosim, kar izpustite, saj bi nam znali ti dve rubriki kdaj povsem popraviti slabo povprečje.
Zato – torej zaradi naravnih katastrof – mnogi namigujejo na vse vrste »poskusov«, s katerimi naj bi se nas lotili povsem načrtno in nenaravno. Včasih bi za kaj takega, ali bolje rečeno proti, stavila vse svoje okončine, a danes si prav za nič več ne upam reči, da ni mogoče. Oh, umetna inteligenca, česa vse si sposobna! In česa še boš! Če ne tu, pa kje drugje. A ne bo ji mogoče preprosto uiti, saj prinaša tudi napredek. Ko bi le samo to.
Ob nedavnih neurjih sem premišljevala o ljudeh, ki so ostali praktično na cesti v oblačilih, ki so jih imeli tisti dan ali noč na sebi. Dekletce celo brez enega čeveljčka. Orosilo se mi je oko in včasih vsega tega raje ne bi niti gledala. Pa sem ... in tudi prispevala. Slišali smo za številne dobrodelne akcije, se veselili milijonov, ki smo jih zbrali. Ostane le še upanje, da bo ves denar prišel do vseh, ki so resnične žrtve, in da prav nihče ne bo zlorabil dobrodelnosti. Nihče in nikjer. Tako si bodo lahko ljudje končno povrnili del, najbrž le delček tega, kar so izgubili.
Materialne stvari sicer lahko »pokrpaš«, nikoli pa »ran«, ki jih naredijo ljudje drug drugemu. Zato obstaja upanje, da se bodo tisti, ki imajo koga, celo rešili.
A začela sem razmišljati še o nečem.
Kaj pa gorje, ki ga povzročamo najbližjim? Pomislila sem na desetine staršev, ki povsem zavestno dan za dnem z grozljivimi razveznimi postopki škodijo svojim otrokom, se prepirajo o tem, kje in pri kom naj bo otrok in s kom naj ima stike. Pa še plačujejo za to človeško nečimrnost in »zmago«, ki nikoli ne bo velik uspeh. Kako le?
Te dni pa so se nad naše zdravstvo in socialo, uboga predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, zgrnili črni oblaki. Vsak dan medijski nastopi, napad mladoletnice na stanovalko doma starejših, nasilje v UKC, morda le verbalno, pa vendar, smrt novorojenčka in še kaj bi se našlo. Pa veste, kaj me je ob vsem tem najbolj, res najbolj zmotilo? Poudarjanje, da je treba osebje dodatno izobraževati o nasilju. Prosim? Če je res tako, potem prav ti nimajo kaj iskati v človekoljubnih poklicih. Povsem prav je, da o boju proti nasilju govorimo z laično javnostjo, otroki v vrtcih in šolah in še kje. A da se zaposleni ne smejo nasilno vesti do oskrbovancev in pacientov, lepo vas prosim.
So stvari, ki sodijo v prvi letnik srednje šole, da jo nasilniki in e-zasvojenci še pravočasno zapustijo. Morda še učenje prvi dan kakršne koli zaposlitve ali prakse v zdravstvenih in socialnih ustanovah, najbolje kar ob pripravi na obvezen izpit iz varstva pri delu. Kasneje pa mora biti to zanje dnevni kodeks, pravo »sveto pismo« in najhujša prepoved.
Pri mladini pa učenje o objavah na spletu, ki ne prinesejo le prepoznavnosti, po kateri mladi neznansko hlepijo, pač pa lahko odkrijejo tudi njihova nečedna, celo kazniva početja.
Komu torej to ni jasno?
