Da ne bi zašli
»Treba je mnogo preprostih besed / kakor: / kruh, / ljubezen, / dobrota, / da ne bi slepi v temi / na križpotjih zašli / s pravega pota.« Tone Pavček, Preproste besede
Nedavni dogodek, ki se je zgodil v trebanjskem domu starejših, nas je osupel in pretresel. Dijakinja, ki se je na počitniški praksi znašala nad nemočnimi stanovalci, je svoje zavržno dejanje še posnela in ga delila na družabnem omrežju. Ob pogledu na posnetek sem najprej pomislila na njene stare starše. Le kako so se morali počutiti? Na dan pa so začele prihajati tudi druge zgodbe, ki kažejo, da dogodek še zdaleč ni osamljen. Pravijo, da se nasilje nad starejšimi ne dogaja le v institucijah, ampak ga je še veliko več za domačimi štirimi stenami.
Nekaj je narobe z nami, očitno smo zašli, če smo ostali brez sočutja, dobrosrčnosti in spoštovanja. Pozabili smo na preproste stvari in prave vrednote. Permisivna vzgoja, individualizem, pehanje za materialnimi dobrinami in ugodjem slabo vplivajo na celotno družbo. Vse vlade že desetletje sicer razumevajoče poslušajo predstavnike domov za starejše, ki opozarjajo, da so kadrovsko podhranjeni, da normativi niso prilagojeni sodobni oskrbi stanovalcev in da so ti poklici podplačani, na žalost pa rešitev kljub obljubam ni od nikoder. Problemi pa se le kopičijo. Vrste čakajočih na prosto mesto v domu se daljšajo tudi zato, ker nimajo delavcev, ki bi skrbeli za starejše.
V stiskah so tudi ljudje, ki potrebujejo pomoč na domu, saj še vedno ni zaživel zakon o dolgotrajni oskrbi. O možnostih uvedbe zavarovanja za dolgotrajno nego smo v Sloveniji razpravljali že pred 22 leti na prvem Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu, vendar ga še vedno nimamo, čeprav ga podpirajo vse politične stranke. Denar zanj se bo težko kar od nekod vzel, vsi bomo morali nekaj prispevati tudi za dolgotrajno oskrbo, na odločevalcih pa je, da naredijo učinkovit, pravičen in pregleden sistem. Po četrt stoletja priprav bi bil že čas, da zaživi v najboljši verziji.
