Vse v dobro sladkornih bolnikov
Spoznajmo jih
Darja Lovšin
Ko omenimo Darjo Lovšin, marsikdo vzklikne: »O, njo pa poznam!« Glede na to, da je v Sloveniji okoli 200 tisoč diabetikov, je to kar razumljivo, saj je ustanoviteljica in dolgoletna direktorica zavoda Diabetes. Že od leta 1995 se posveča sladkorni bolezni, v tem času pa je število diabetikov v svetu nenehno naraščalo do današnje pol milijarde bolnikov.
V Evropi in Sloveniji se je naraščanje sicer nekoliko umirilo. Lahko rečemo, da tudi zato, ker je v reviji Dita, ki jo je urejala vrsto let, ozaveščala diabetike in njihove svojce o zdravem načinu življenja, skrbela za dragocene informacije in spremljala novosti na področju zdravljenja in preprečevanja diabetesa. Njene kuharske knjige so za obvladovanje diabetesa dragoceno vodilo. Leta 2007 je v Velikem kuharskem vodniku za diabetike prva pri nas združila kuharsko veščino s strokovnim znanjem o vplivu hrane na krvni sladkor. Sledila je knjiga Diabetična mala kosila, prigrizki in sladice, obe knjigi sta bili prevedeni tudi v hrvaščino. Pred kratkim je navdušila s knjigo Diabetična kulinarika, v kateri namenja pozornost ogljikovim hidratom, ki so za diabetike najbolj obremenilni, hkrati pa so osnova naše prehrane. V knjigi spoznamo, kako lahko zmanjšamo njihov vpliv na zviševanje krvnega sladkorja in kako pestra je lahko diabetična prehrana. Priljubljeni diabetolog Damjan Justinek je v spremni besedi napisal, da je hrana za diabetika tudi zdravilo, kar pa bolniki, ki jih srečuje v svoji diabetološki ambulanti, vse premalo upoštevajo.
Njena mama in oče sta izhajala iz Prekmurja, ki je zaznamovalo tudi Darjino dušo, čeprav ves čas živi v Ljubljani. Njihova štiričlanska družina je najprej živela v eni sami sobi, nato pa so dobili stanovanje v novem bloku. Oče je z udarniško akcijo povezal stanovalce, da so si sami uredili okolico, jo ozelenili, posadili drevesa in postavili igrala, predvsem pa se družili kot velika družina. »Bilo je tako zabavno, da sva s sestro Dušanko komaj čakali na popoldan, da začnemo udarniško delo.« Močan socialni čut ima torej po očetu, prav tako tudi ljubezen do hribov. »Oče nas je spodbujal, da smo prišli na vrh in tako do cilja, čeprav je bilo včasih težko, mimogrede pa smo se naučili tudi pravilno dihati skozi nos, kar zdaj učijo na delavnicah dihanja. Pozimi pa nam je glasno prebiral knjige iz zbirke 100 romanov ...« S tako popotnico se je vpisala na študij mednarodnih odnosov, ki ji je razširil pogled na svetovna dogajanja, predvsem pa družbeno neenakost, ki močno vpliva na zdrav življenjski slog. Tudi širjenje diabetesa tipa 2, ki je povezan s slabim življenjskim slogom, je, kot poudarja, posledica neenakosti in jo je treba razumeti v širšem družbenem kontekstu.
Po diplomi ji je pridobljeno znanje prišlo prav v službi za stike z javnostjo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer je sodelovala pri organizaciji simpozijev. Rada se spomni, kako je prof. Martin Štefančič po uspešno organizirani mednarodni konferenci o rehabilitaciji naročil, naj se v imenu organizatorja pismeno zahvali prav vsem, ki so sodelovali, od kuharice naprej. »Znati biti hvaležen je velika stvar. Hvaležnost navdušuje, nas spodbuja in žene naprej.« Po desetih letih dela na inštitutu Soča se je odločila za novo pot in se kot urednica že tretje zdravstvene revije posvetila diabetesu. V sodelovanju s strokovnjaki in bolniki so orali ledino, za kar je po več letih pionirskega dela prejela priznanje akcije Ljudje odprtih rok, ki jo prireja revija Naša žena s podporo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To prvo javno priznanje je sprejela ganjena in vesela, ker se je končno začelo širše govoriti o diabetesu kot hudi bolezni, ki pa jo lahko veliko bolje preprečujemo. Na področju diabetesa si je ustvarila ime in ugled, ki seže prek naših meja.
Pisateljica, keramičarka in še marsikaj
Po upokojitvi nadaljuje delo kot vodja nacionalne kampanje Bodi odličnjak!, katere cilj je zgodnje odkrivanje in zdravljenje diabetesa, sodeluje z uredništvom revije Dita in seveda piše. Tudi pravljice. Zadnja pravljica z naslovom Vrana Josipa razkriva napuh, nastopaštvo, domišljavost in druge (človeške) lastnosti. »Vrana v pravljici doživi razsvetljenje, kar pa za večino ljudi ne velja, in od takih sem se z leti oddaljila.«
Z možem Petrom si vzameta čas za pristne prijatelje. K tistim, ki ne živijo v Ljubljani, se včasih odpeljeta kar z vlakom ali pa jih gostita na Rečici pri Bledu, kjer sta pred tremi leti kupila in obnovila skoraj tristo let staro domačijo. Tam imata vrt, skedenj za druženja, še vedno pa zakurijo tudi krušno peč, v kateri Darja kaj dobrega speče ali skuha. Zelo ceni staro glineno posodje, ki ga je dobila s hišo, saj tudi sama ustvarja z glino, še najraje uporabno keramiko za dom. Veseli jo tudi delo na vrtu. »V Sloveniji bi morali namesto trgovskih centrov imeti več vrtov in njiv in biti samooskrbni,« pravi. Darja in Peter imata dva otroka. Nejka ju je z možem Zdravkom prva razveselila z vnukinjama Ino in Niko, pred dvema letoma pa še z vnukom Janom. Matej pa nadaljuje mamino delo v zavodu Diabetes, skupaj z ženo Sašo in še ne triletno Viktorijo pa večinoma živijo v hrvaški Istri. Zato je toliko bolj veselo, ko se vsa družina zbere na Rečici pri Bledu.
Kaše so kraljice
Skupaj listava po njeni zadnji zelo lepo oblikovani knjigi, ki je z vsemi nasveti kar majhen učbenik, ki mu na koncu ne manjka niti slovar pojmov, vezanih na diabetes. Dobrodošla novost je tudi grafična ponazoritev obremenilnega vpliva posamezne jedi na krvni sladkor z eno, dvema ali tremi žličkami sladkorja. Darja diabetikom priporoča različne vrste kaše, od prosene do ajdove. Namesto riža je boljši ješprenj, če pa že delamo rižoto, naj bo rizi-bizi z grahom, ki zavira rast krvnega sladkorja zaradi počasi razgradljivega škroba. Preseneti recept s polento, saj ima koruza visok glikemični indeks, ki pa ga sprehod po obroku lepo uravna. Priporoča popečeno polento, obloženo s pečeno zelenjavo, gobami, rezino pršuta in sirom, kar upočasni povišanje sladkorja v krvi. »Obožujem tudi čičeriko, iz katere lahko diabetiki delajo okusne diabetične falafle, kremne juhe, solate ali humus. Stročnice, med katere spada čičerika, so zaradi visoke vsebnosti vlaknin priporočljive v diabetični prehrani.« Med sladicami, ki so primerne tudi za diabetike, ima najraje sadne zavitke, mafine in narastke z različnimi vrstami kaše. »Prepovedi niso potrebne, bolje je povedati, da lahko prekrške omilimo z gibanjem, ki takoj zniža nivo krvnega sladkorja.« Sicer pa diabetično prehrano priporoča vsem, ki jim je mar za zdravje in dobro počutje, njeni izbrani recepti pa so zagotovilo, da je ta hrana tudi zelo slastna.
Kremna cvetačna juha z orehi
Orehova jedrca vsebujejo zdrave maščobe in so priporočljiva kot preventiva pred aterosklerozo, v juhi pa lepo povežejo okuse.
Za 4 osebe potrebujemo:
manjšo cvetačo
1 čebulo
5 dl vode
4 dl mleka
prgišče orehovih jedrc
sol, poprova zrna
Cvetačo razdelimo na cvetke, čebulo sesekljamo in oboje skuhamo. Ko zavre, solimo in kuhamo še 15 minut. Dodamo mleko in tri četrtine orehov ter zmešamo s paličnim mešalnikom. Dosolimo, nameljemo svež poper in potresemo s preostalimi sesekljanimi orehi.
Recept je označen z eno žličko: glikemična obremenitev je majhna.
Ajdova kaša z gobami
Kaša in gobe so nizko na lestvici glikemičnih indeksov, zato naj bodo večkrat skupaj v ponvi.
Za 4 osebe potrebujemo:
20 dag ajdove kaše
20 dag šampinjonov
2 žlici oljčnega olja
1 dl sladke smetane
pol čebule
strok česna
vejico peteršilja
sol, sveže strt česen
V osoljeni vodi naj kaša vre največ pet minut. Pokrito postimo še nekaj časa, da se napne, odvečno vodo odlijemo. Na vročem ognju popražimo nasekljano čebulo in dodamo očiščene in narezane šampinjone. Popražimo, dodamo nasekljan česen in peteršilj, solimo in prelijemo s sladko smetano. Pokuhamo in stresemo h kaši, premešamo in ponudimo.
Recept je označen z eno žličko: glikemična obremenitev je majhna.
Skutni mafini z rozinami in mandlji
Kadar delamo skutno pecivo s sadjem, uporabimo jedilno sodo, da bo pecivo res rahlo, namesto sladkorja pa eritritol, ki je naravno sladilo brez kalorij.
Za 9 mafinov potrebujemo:
8 dag masla
10 dag skute
prgišče rozin
4 žlice eritritola
nastrgano lupinico pol limone
2 jajci
12 dag moke
1 čajno žličko jedilne sode
papirnate modelčke za peko
Pečico segrejemo na 175 °C. Pekač za mafine obložimo s papirnatimi modelčki. Maslo kremasto zmešamo z eritritolom, limonino lupinico, jajci in skuto. Rahlo vmešamo moko z jedilno sodo in rozine. Testo porazdelimo v papirnate modelčke in pečemo 25 minut na srednji rešetki. Sok pol limone zmešamo s 4 žlicami vode in navlažimo še vroče mafine.
Recept je označen s tremi žličkami: glikemična obremenitev je visoka.
