Preveč poudarka dajemo formalnemu izobraževanju 

junij '24

Naš pogovor

Zoran Jelenc, doktor pedagoških znanosti, psiholog, pedagog in andragog, je prepričan, da v Sloveniji dajemo preveč poudarka formalnemu šolskemu sistemu, premalo pa cenimo drugačne oblike pridobivanja znanja in spretnosti, ki nam pridejo prav v življenju. Kot prvi direktor Andragoškega centra Slovenije (ACS) je pomagal razvijati kulturo učenja. Med drugim je idejni oče Tednov vseživljenjskega učenja, iz katerih so se razvili Festivali učenja. Pogovarjala sva se v času, ko ta največja promocija izobraževanja in učenja za ljudi vseh starosti in izobrazbenih ravni pri nas poteka že 29. leto zapored.

Zagovarjate vseživljenjsko učenje, češ da je človek bitje, ki mu zmeraj nekaj manjka, zato se mora ves čas učiti. Razložite nam to, prosim.

Zelo preprosto povedano: imaš vrt, in če hočeš, da bodo različne rastline dobro uspevale, moraš vedeti, kaj potrebujejo in kako ravnati z njimi. In tako je na vseh področjih. Učenje potrebujemo za uspešno opravljanje in obvladovanje vseh naših dejavnosti. Vseživljenjsko učenje obsega tako začetno kot nadaljevalno izobraževanje, tako formalno kot neformalno. Če povem bolj strokovno: to so vsa izobraževanja ali usposabljanja za naš osebnostni in poklicni razvoj. Ljudje se učijo, pa ne vedo, da so pravzaprav že vključeni v vseživljenjsko učenje. V strukturi izobraževanja odraslih je več kot 90 odstotkov neformalnega izobraževanja, to je tisto, ki se ne konča z javnoveljavnim izkazom (spričevalom).

Od kod pravzaprav ideja, da se je dobro izobraževati tudi po zaključku šolanja, ne glede na to, ali smo zaposleni ali že upokojeni?

Organizirano izobraževanje odraslih se v Sloveniji razvija od začetka dvajsetega stoletja, ko je začela delovati prva ljudska univerza (v Mariboru leta 1922). Začetki pa segajo v devetnajsto stoletje, ko so bile organizirane različne možnosti učenja zlasti za mladino, ki ni uspešno končala šolanja. Eden izmed spodbujevalcev takšnega izobraževanja je bil duhovnik Anton Martin Slomšek, ki je leta 1842 izdal knjižico z naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Izreden prispevek k razvoju izobraževanja odraslih kot vseživljenjskega učenja je dal pedagog Karel Ozvald. Že leta 1927, to je v času, ko so v ZDA začeli razmišljati o vseživljenjskem učenju, je v svoji knjigi Kulturna pedagogika med drugim zapisal za tisti čas revolucionarno misel, da daje nadaljnje izobraževanje najvišjo obliko izobrazbe. Za to je uporabil prispodobo drevesa, kjer so korenine osnovna izobrazba (pridobljena doma ali v šoli), deblo poklicno in strokovno izobraževanje, »košata krošnja in na njej bujen cvet in sad pa vse nadaljnje izobraževanje«.

K razvoju izobraževanja odraslih je pomembno prispevalo Andragoško društvo Slovenije (ADS), ki deluje od leta 1968. Na posvetu na Bledu leta 1984 smo opozorili, da potrebujemo institucijo, ki bi delovala kot center za razvoj izobraževanja odraslih. Je pa še nekaj časa trajalo, da se je zamisel udejanjila. Andragoški center Slovenije je uradno začel delovati januarja 1992, in ker sem bil tedaj kot predsednik zelo aktiven v andragoškem društvu, so me imenovali za direktorja.

ACS je strokovna ustanova, ki raziskuje in razvija izobraževanje odraslih, pri čemer teorijo povezuje s prakso. Društvo pa je še vedno animator razvoja teh dejavnosti in kulture učenja. Od vsega začetka smo zahtevali, da izobraževanje odraslih postane enakopraven in enakovreden del sistema vzgoje in izobraževanja.

Soočali smo se tudi z nasprotovanji, češ da ne potrebujemo nove institucije, temveč samo denar. Takšno stališče so na primer izražale ljudske univerze, ki so se stalno borile za preživetje, saj je financiranje izobraževanja odraslih zmeraj zaostajalo za financiranjem izobraževanja otrok in mladine. 

Vendar so bile prav ljudske univerze ustanove, kjer so tisti, ki niso zaključili ali nadaljevali formalnega šolanja, pridobivali znanje.

Res je. Nastale so iz potreb ljudi po pridobivanju znanja in različnih spretnosti. Razvijale so se v povezavi z dejavnostjo kulturno-prosvetnih društev. Njihov značaj najbolj označuje ime ljudska univerza. V naši nekdanji državi Jugoslaviji so bili tudi pri izobraževanju v ospredju interesi in potrebe delavcev. Zato so ljudske univerze preimenovali v delavske. Po propadu socialistične družbene ureditve so postale spet ljudske, kot jih poznajo po vsem svetu. Namenjene so bile tistim, ki niso več hodili v šolo in tudi niso bili zaposleni. Nudile so vsebine za potrebe ljudi, praktična znanja, ki jih posamezniki potrebujejo za življenje, delo in tudi za družbenopolitično udejstvovanje. Zdaj deluje 34 ljudskih univerz, med katerimi se nekatere imenujejo drugače. 

Kako vam je uspelo spodbujati ljudi za učenje po zaključenem formalnem šolanju?

Veliko smo vložili v predstavitve in animacijo. In ko so videli, da obstajajo različne možnosti, so se začeli zanimati. Drug drugemu so povedali, na ta način se je širila mreža. Zunaj večjih središč je bilo zanimanje še večje, ker so ljudje bolj povezani. Veste, potreba po učenju obstaja pri marsikaterih, le da se pogosto niti ne zavedajo niti ne spomnijo, da se učijo na tak način. Če pa se jim ponudi možnost, jo izkoristijo. Tudi če jo je treba plačati.

Razlikujemo formalno in neformalno izobraževanje ter različne možnosti učenja. Pojem izobraževanje označuje dejavnost, ki je določena od zunaj. Proces je praviloma uradno opredeljen s cilji, je strokovno organiziran in nadzorovan, praviloma s poukom in učiteljem. Učenje pa obsega vse oblike pridobivanja znanja, spretnosti, veščin, poteka v vseh okoliščinah in priložnostih, je prožno in poteka vse življenje. Lahko je to tečaj, seminar, krožek ali pa samostojno učenje. Pri tem sta pomembna lastna aktivnost in interes udeleženca. Če želi ta interes uresničiti, bo že poiskal možnosti. V Sloveniji je ponudba izobraževanja odraslih sorazmerno dobra. 

Razširila pa se je ravno prek andragoškega centra, mar ne?

Res je. Lažje smo vpeljevali novosti, pri čemer smo se zgledovali po tujini. Nastali so študijski krožki, središča za samostojno učenje, mreža svetovalnih središč za izobraževanje odraslih, borza znanja, v katerih se spoznavajo ljudje, ki znanje iščejo ali znanje ponujajo, in še drugi programi, ki se večinoma uresničujejo na ljudskih univerzah. Po danskem zgledu smo razvijali projektno učenje za mlajše odrasle (PUMO). Namenjeno je tistim, ki iz različnih razlogov ne končajo šolanja, in da ne bi čemeli samo doma, jim nudimo priložnost, da se lotijo praktičnih stvari in dejavnosti, s katerimi lahko potem dobijo poklic in zaposlitev.

Zgled za Teden vseživljenjskega učenja ste menda našli v Veliki Britaniji?

Da. Pri njih so projekt imenovali Teden učenja odraslih, izvedbo sem si ogledal v različnih angleških krajih. Zgledovali smo se po njem, vendar smo pri nas vključili še otroke. Zato smo projekt poimenovali Teden vseživljenjskega učenja ali na kratko TVU. S širjenjem programov pa so postali Tedni vseživljenjskega učenja. Veseli me, da naj bi bilo letos, kot slišim, že blizu 9000 dogodkov. Veliko vlogo, da se je projekt tako lepo razvil, pa ima na andragoškem centru mag. Zvonka Pangerc Pahernik. Med drugim je začutila, da lahko iz nekih dosti formalnih programov razvijemo učeče se skupnosti. Ta pojem se je po zgledu Slovenije uveljavil tudi v mnogih drugih deželah. To pomeni organizirati dejavnosti v neki skupnosti tako, da bodo ljudje v njih začutili priložnosti za izobraževanje.

Ali je po vašem mnenju dovolj zanimanja za različne oblike neformalnega učenja pri nas?

Zagotovo. Izhajam iz ugotovitev kanadskega psihologa in andragoga Allena Tougha, ki je avtor raziskav o učnih projektih za odrasle. Na Ontarijskem inštitutu za izobraževanje v Torontu sem bil na študijskem izpopolnjevanju tri mesece v stiku z njim. Proučeval je tudi, kako se ljudje namembno spreminjajo, čeprav se tega ne zavedajo povsem. Rezultati tega raziskovanja so zelo zanimivi, ugotovil je, če povzamem bistveno, da ima 95 odstotkov ljudi učne projekte, ki trajajo najmanj sedem ur, med njimi je le peščica takšnih, ki pri tem potrebujejo pomoč poklicnega učitelja ali mentorja, pri učenju jim pomagajo prijatelji ali znanci ali si pomagajo med seboj. Učijo se zato, da dobijo znanje, spretnosti, veščine. Tistih, ki hočejo dobiti spričevalo za to učenje, pa je le pet odstotkov. Zaradi teh spoznanj se ne strinjam z ugotovitvami, ki jih pogosto navajajo pri nas, upoštevajoč merila Eurostata (Evropska statistika pri OECD), da je v vseživljenjsko učenje vključenih okoli 16 odstotkov ljudi. Ko ugotavljajo, koliko ljudi se uči, namreč upoštevajo le tiste, ki so vključeni v formalizirane programe. V vseživljenjsko učenje pa je, kot že rečeno, vključenih okoli 95 odstotkov vseh ljudi.

Kaj se vam zdi, se zanimanje za učenje z upokojitvijo poveča ali zmanjša?

Andragogika pozna pojem predupokojitveno izobraževanje. Gre za to, da pripravimo ljudi, ki so pred upokojitvijo, na življenje in učenje po upokojitvi. Pomembno je, da znamo tudi po upokojitvi napolniti vsakdanjik s pestro vsebino. Všeč mi je misel nekdanje prve predsednice Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je dejala, da gre po upokojitvi za izobraževanje à la carte, vsak si sam izbere, kar se želi učiti. Prej smo se morali učiti tisto, kar so od nas zahtevali. Pri nas so zelo uspešne univerze za tretje življenjsko obdobje, ki so se razvile iz sekcije za izobraževanje starejših v sklopu andragoškega društva.

Od nekdaj ste zelo spodbujali učenje, hkrati pa ste zelo kritični do formalnega šolskega sistema.

To je res. Slovenijo lahko označimo kot za zelo zašolano družbo. Pomembno je samo tisto, kar naredi šola, zunajšolske dejavnosti, krožki ali tečaji ter samostojno učenje in priložnostno učenje pa ne.

Za pedagoge je značilno, da poudarjajo, da je učenje težko delo. To seveda velja za učenje v šoli. Lahko pa to trditev relativiziramo. Učenje je mnogim ljudem pot do novih izkušenj, novega znanja in spretnosti, razvoja sposobnosti. Za mnoge ljudi so to izzivi, ki so tudi vznemirljivi in jih doživljajo kot pozitivne. Strinjam se z besedami kolegice prof. dr. Ane Krajnc, ki je zaslužna za to, da so študij andragogike leta 1971 vpeljali na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in je dejala, da je odrasli dober učenec, a slab šolar. Odrasli človek ne mara šole, kjer mora sedeti in upoštevati pravila, se pa rad uči, pri čemer potrebuje mentorja oziroma pač nekoga, ki mu pri tem lahko pomaga.

Nekje sem zasledila vaše besede: Če bi bil minister, bi pol učne snovi vrgel ven in bi učiteljem dal več časa za aktivno in ustvarjalno ukvarjanje z učenci.

To sem napisal v odzivu na neki članek, ki govori o tem, kako učenci doživljajo šolo. Hotel sem povedati, da bi se morali v šoli ukvarjati z najrazličnejšimi dejavnostmi, ki so blizu otrokom. Polovica dela v šoli bi morala biti bolj sproščena. Naš šolski sistem je zelo avstro-ogrski (če lahko uporabim to prispodobo), šola je delo, je napor, v njej ni prostora za sproščenost …

Menim, da bi se morali v šoli naučiti le tistega, kar je bistveno, drugo znanje bomo pridobili skozi nadaljnje življenje. Ko ga bomo potrebovali. To je pomen vseživljenjskega učenja. Zato je zelo pomembno, da šola sprejme filozofijo in strategijo vseživljenjskosti učenja. Če ga sprejme, bo spremenila svoje toge načine posredovanja znanja in se bo odprla željam in potrebam učencev. Temeljno je spoznanje, da se ni treba vsega naučiti v začetnem izobraževanju in da je znanje in spretnosti mogoče pridobivati in usvajati vse življenje. 

Andragogika dela si prizadeva za to, da ljudem omogoča pridobivanje znanja na manj formaliziran način. Pripomogla je tudi k temu, da zdaj delodajalci v življenjepisih bodočih zaposlenih upoštevajo tudi znanje in spretnosti, ki so jih dobili mimo formalnega šolanja.

Vendar pa odločevalci v politiki in sistemu vzgoje in izobraževanja premalo spodbujajo neformalno izobraževanje, če presojamo po tem, da še nimamo direktorata za izobraževanje odraslih.

To je res. Izobraževanje odraslih je zdaj na ministrstvu za izobraževanje sekcija direktorata za srednje šole; pred leti je bilo vključeno v direktorat za višje šole, kar pomeni, da so ga vsakokrat nekam prilepili. V resnici pa ne spada v šolske strukture, če vemo, da je izobraževanje odraslih vsaj 90 odstotkov nešolska dejavnost. Moral bi biti samostojen direktorat, ki bi se ukvarjal pretežno z neformalnim izobraževanjem. 

Ste človek treh poklicev: psiholog, pedagog oziroma andragog ter glasbenik (violinist). Kateri vam je najljubši?

Moja poklicna pot je bila zelo raznovrstna. Najprej sem končal srednjo glasbeno šolo in dobil naziv predmetni učitelj za violino. Kot glasbenik sem šest let poučeval violino v nižji glasbeni šoli in nekaj let igral violo v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana. Vzporedno sem študiral pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomiral na obeh področjih. Leta 1992 sem opravil doktorat s področja andragogike, ki jo štejem za najljubše področje svoje poklicne dejavnosti. Je zelo uporabna in z življenjem povezana veda in dejavnost.

Kot psiholog (in kasneje direktor) v Vzgojni posvetovalnici v Ljubljani sem se ukvarjal z otroki, ki so bili težavni v šoli, obenem pa sem imel veliko opravka s starši. To je bil začetek mojega andragoškega dela. Opravljal sem svetovalno dejavnost in se pri tem strokovno povezal z dr. Francem Pedičkom, ki se je ukvarjal z razvijanjem šolske svetovalne dejavnosti. Na moj predlog je to dejavnost poimenoval svetovalna in celo izdal knjigo z naslovom Svetovalno delo in šola. Kasneje sem se zaposlil kot šef oddelka za propagando in informacije pri prometnem podjetju Viator, po nekaj letih pa sem na Zavodu RS za planiranje postal svetovalec za področje vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Tu se je moje spoznavanje andragogike nadaljevalo in razvijalo, veliko sem potoval v tujino in spoznaval primere dobrih praks. Potem sem postal vodja enote za raziskovanje izobraževanja odraslih na Pedagoškem inštitutu in nato direktor Andragoškega centra Slovenije. S svojim poklicnim delovanjem sem se vedno zavzemal za dejavnosti, ki so bile družbeno zapostavljene. Lahko rečem, da mi menjavanje in spoznavanje različnih področij dela nista škodila, v vsaki službi sem se česa naučil, kaj pridobil.

Tudi glasba ima veliko vlogo v vašem življenju. Za diplomo ste proučevali povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo. Povejte kaj več o tem.

Naslov moje diplomske naloge na psihologiji, za katero sem dobil Prešernovo nagrado, je bil Intelektualni faktor v estetskem vrednotenju glasbene oblike pri učencih osmega razreda ljubljanskih osemletk. Učence sem preizkusil s tremi preizkusi: s testom inteligentnosti, preizkusom muzikalnosti in preizkusom slušno-glasbenih sposobnosti (posluha). Želel sem ugotoviti, kako so ta tri področja med seboj povezana. Ugotovil sem statistično značilno povezavo med inteligentnostjo in muzikalnostjo, ki je bila večja kot povezava med inteligentnostjo in zaznavanjem tonov. Povezanost med inteligentnostjo in posluhom je bila manjša kot povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo. Zaznavanje tonov (posluh) je dosti mehanična dejavnost; tisti, ki ima posluh, ni nujno, da je inteligenten. Po drugi strani pa se inteligentnejši ljudje bolj nagibajo k muzikalnosti – glasbo oziroma različne glasbene oblike dojemajo celostnejše. Nekaj časa sem poklicno deloval kot glasbenik, ljubiteljsko pa sem igral kot violinist v folklornih skupinah – v skupini, ki jo je vodil baletnik in koreograf Iko Otrin, ter v skupini veteranov Folklorne skupine Tineta Rožanca. 

Aprila ste dopolnili 89 let, še vedno ste zelo dejavni, saj vam, kot ste dejali, nikoli ni dolgčas. Kako si še zapolnite dan?

Spremljam svoje poklicno področje, odzivam se na članke s področja vzgoje in izobraževanja. Pišem avtobiografijo. Na srečo z zdravjem nimam večjih težav, vzdržujem telesno in umsko zmogljivost na primerni ravni, po mestu se vozim s kolesom. Zaradi težav s srcem sem član Koronarnega kluba Ljubljana, kjer redno telovadim in se udeležujem drugih dogodkov, ki jih organizira klub. Sem tudi član Društva na srcu operiranih Slovenija in član Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva in se udeležujem dejavnosti, ki jih organizirata ta dva kluba. Od nekdaj se držim načela: izrabi čim več možnosti, ki ti jih ponuja življenje.

Šolsko delo bi morali biti bolj sproščeno. 

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar