Kultura kratke
GLEDALIŠČE
Novi premieri v Mestnem gledališču ljubljanskem
KAZIMIR IN KAROLINA: dogajanje je umeščeno na prizorišče Oktoberfesta, slovite veselice v bavarski prestolnici, kjer se srečajo vsi družbeni razredi. Dogaja se v letu pred prihodom Hitlerja na oblast in v času množične brezposelnosti, kar je glavni vzrok, da so se v Nemčiji okrepili nacionalsocializem, politično nasilje in iztrebljanje nasprotnikov. Razkrivanje vsega tega je uspevalo dramatiku Ödönu von Horváthu, ki je v svojih dramah seciral socialnopolitične teme, zato so bile po letu 1933 prepovedane. Današnji čas je pretresljivo podoben takratnemu. Toda režiserka Nina Rajić Kranjac in ekipa ter številni igralci so se potrudili, da predstava ni le moreča.
RADOST je krstna uprizoritev drame avtorja in režiserja Nejca Gazvode. Besedilo je nastal po naročilu MGL, predstava v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj je zasidrana v najlepšem mestu na svetu, kjer živeče pestijo krize nepremičnin, služb, višanje življenjskih stroškov, pomanjkanje vedrine, radosti, a se borijo za svoje sanje, boljše partnerske odnose in poklicno napredovanje. Znane težave, a predstava je vredna ogleda, tudi zaradi odličnih igralcev Mirjam Korbar, Mateja Puca, Mojce Funkl in drugih.
Mladi gledališčniki
KRIK: MAMA je novost, ki jo je mladi ustvarjalni gledališki kolektiv Reaktor predstavil v Gledališču Glej. Ta se s predstavami loteva prezrtih tem, ki pa so zelo prisotne v družbi in se znotraj večjih gledališč redkeje pojavljajo. Taka tema je tudi pojem matere, ki si jo družba lasti, odpira nešteto vprašanj, a predstava ne ponuja odgovorov, ker kolektiv meni, da to ni naloga gledališča, ampak je le spodbujanje gledalcev k razmišljanju. Lotili so se je s humorjem, šampanjcem, ki ga ponudijo tudi občinstvu, potem pa prikazali veliko travm, ki so povezane na relaciji mama-otrok-družina-svet. Jure Žavbi je že pred dvema letoma izbral odlično ekipo (Urško Majcen, Katjo Markič, Laro Wolf, Domna Lušina, Aljošo Živadinova Zupančiča), ki se jim je tokrat pridružila igralka Nina Valič.
Fotka:
RAZSTAVE
Kar dve o glasbenem in plesnem izročilu v SEM
Razstavo PLES – Živa dediščina Evrope v gibanju je pripravil Slovenski etnografski muzej, gostujočo razstavo France Marolt in njegove zapuščine pa Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Razstava o plesu je nastala v okviru evropskega projekta Ples kot nesnovna kulturna dediščina. Na njej s panoji odstirajo vlogo plesne dediščine v vsakdanjem življenju in razumevanje njenega pomena v Evropi. Predstavitev izbranih plesnih skupnosti dopolnjujejo krajši filmi iz Romunije, Belgije, Madžarske, Norveške, Grčije in Slovenije ter ponujajo dodaten vpogled v bogato evropsko plesno dediščino. Posebnost razstave je projekcija, ki obiskovalce vabi k učenju osnovnih korakov prekmurskih plesov sotiš in šamarjanka. To sta še vedno živa plesa, ki ju spontano plešejo v paru ob različnih priložnostih. Projekcija za učenje plesov je nastala v sodelovanju SEM in članov folklorne skupine Kulturnega društva MARKO Beltinci. Na ogled do 1. junija 2025.
Gostujoča razstava France Marolt in njegove zapuščine
postavlja v središče njegovo osebnost in delo, saj njegova zapuščina razkriva preplet raziskovalca in umetnika, ki je bil v glasbo vpet že od mladosti, od konca 20. let prejšnjega stoletja pa je zastavil ključne smernice svojega delovanja v umetniškem, raziskovalnem, pedagoškem in publicističnem delu. Razstava razkriva zlasti Maroltovo ključno idejo: iskanje tistega folklornega gradiva, s katerim je utemeljeval slovensko nacionalno istovetnost. Njegova veljava in pomen sta se ohranila do danes, predvsem v zborovski in plesno-poustvarjalni umetnosti ter glasbeni folkloristiki, najbolj pa je prepoznan po delovanju Akademske folklorne skupine France Marolt, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Na ogled do 26. januarja 2025.
Tone Stojko, gledališka fotografija
V Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani si lahko ogledate potujočo razstavo, ki spremlja izid njegove monografije in istoimenske elektronske knjige ter zajema izbor njegovih gledaliških fotografij, ki obsega več kot 310.000 del, iz obdobja od leta 1969 do 2016. Stojko knjigo in razstavo posveča Dušanu Jovanoviću, s katerim je začel svoje gledališko popotovanje. Ob reportažni, dokumentarni in portretni fotografiji (lahko se pohvali s portreti Alfreda Hitchcocka, Johna Lennona, Yoko Ono in koncertnim posnetkom Tine Turner) se je vseskozi ukvarjal tudi z gledališčem. Njegove fotografije nimajo le dokumentarnega značaja, čeprav so izjemno pomembne za pričevanje o slovenski gledališki produkciji, tako institucionalni kot neinstitucionalni, ampak jih zaznamuje avtorsko prepoznaven umetniški pristop. »Fotografija je nekaj, kar me osrečuje,« je skromno pojasnil Stojko. Razstavo so najprej lahko videli Mariborčani v okviru Borštnikovega srečanja, potem pa se bo preselila v Anton Podbevšek Teater v Novem mestu.
Naša last: slovenska protestna fotografija 2020–2022
Razstava v Galeriji Jakopič postavlja na ogled izbor več kot 250 fotografij protestov iz časa pandemije covida-19, vključuje tako barvne kot črno-bele fotografije 33 avtorjev in petih avtoric. Kuratorja Julija Hoda in Metod Blejec sta fotografije razporedila tematsko, dopolnjuje jih koledar dogajanja v tem obdobju, izšel je razstavni katalog, vabijo pa tudi obiskovalce, ki so se udeleževali protestov, da jim posredujejo svoje fotografije. Po besedah vodje galerije Marije Skočir je razstava poklon tako profesionalnim kot ljubiteljskim fotografom, ki so v pandemičnem obdobju spremljali različne protestne akcije in demonstracije. Tovrstnih dogodkov je bilo več kot 170 v Ljubljani in drugje po Sloveniji. Dodala je, da fotografija ostaja medij, ki še zmeraj odločilno prispeva h kolektivnemu spominu družbe. Na ogled do 26. januarja 2025.
KINO
35. ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe
Od 13. do 24. novembra si boste lahko ogledali izbrane filme iz svetovne produkcije, nagrajence pomembnih filmskih festivalov ter najpomembnejše domače dosežke. Odvrteli jih bodo na šestih znanih prizoriščih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Celju, pridružil pa se jim bo prvič tudi Kranj (Mojkino). »Namenjen je vsem ljubiteljem dobrega filma in je primeren za vse starostne skupine,« je poudaril direktor festivala Simon Popek. Letošnjo Retrospektivo posvečajo Costi-Gavrasu, avtorju izjemnih političnih filmov. Pripravili bodo še pogovore s festivalskimi gosti in ustvarjalci, okrogle mize in podelili več strokovnih nagrad ter nagrado občinstva zmaj najboljše ocenjenemu filmu na letošnjem LIFFu.
Zanimiva filma iz Artkino mreže v Kinodvoru
Stari hrast je po besedah 88-letnega režiserja Kena Loacha njegov labodji spev. Še vedno ostaja zvest pripovedovanju zgodb o stiskah delavskega razreda in o običajnih ljudeh, ki bi si radi ustvarili dostojno življenje, a jim to sistem onemogoča. Film je postavil v okolico Durhama, ki jo je v bedo potisnil zaton rudarske industrije. Ljudje, ki jih je na cedilu pustila država, za svojo jezo in obup najdejo priročne tarče v migrantih. Moja najljubša torta pa je film o sedemdesetletni vdovi, ki živi v Teheranu in se vse težje spopada s svojo osamljenostjo, zato se napoti tja, kjer bi lahko srečala prijetnega gospoda. Film v ospredje postavi perečo temo osamljenosti starejših. Pokaže, kako v resnici živijo ženske za zidovi svojih domov, in spregovori o njihovi nesvobodi, kar je bilo dovolj, da je pristal na črni listi iranskih cenzorjev. Avtorja Marjam Moghadam in Behtaš Sanaeeha sta ga po podtalnih kanalih spravila na Berlinale, a tja nista mogla, ker so jima doma zasegli potna lista.
Do začetka decembra je v galeriji Kinodvora na ogled razstava Kinodvor 100. Prikazuje zgodovino kinematografa, ki je zaživel kot najlepša kinodvorana na Balkanu, nato pa se je v stoletni zgodovini svojega delovanja spreminjal ter prilagajal spremembam kulturnega življenja v Ljubljani.