Potico pečejo po družinskem receptu

Dobro počutjejanuar '25Ljudje Prehrana

Brez potice ni praznikov. Če niste imeli časa ali se vam zdi priprava prezahtevna, ste jo lahko kupili v trgovini. Tudi zahtevnejši so lahko našli takšno, ki je kar se da podobna domači, kot so potice, ki jih pečejo v Pekarni Pečjak.

Za decembrske praznike so spekli 65.000 kosov ali 42 ton. Če bi zložili vse zvito testo za potice drugo za drugim, bi v dolžino naneslo skoraj 11 kilometrov. Čeprav si pri tako veliki količini pomagajo s stroji predvsem pri prvem delu priprave, tj. od zamesitve testa, valjanja, priprave nadeva, nadevanja do zavijanja ter razreza, še vedno veliko dela opravijo ročno: od čiščenja in mazanja pekačev, polaganja zvitka v pekač in zapogibanja testa ob straneh. Potem pekače s potico postavijo v ročni vzhajalnik, kjer jo nadzira eden od starih mojstrov, pred peko jo še napikajo in pečejo pri temperaturi okrog 150 stopinj Celzija približno eno uro. Po peki jo ročno obračajo in potlačijo, da skorjica ne odstopi. Ko se potice ohladijo, pa jih razrežejo na polovice in pakirajo. Decembra so jih pekli v treh izmenah in v vsaki je sodelovalo kar 30 zaposlenih. 

Več nadeva kot testa

Vsak narod ima tradicionalno praznično sladico, na Slovenskem je to potica, največkrat orehova. Tudi v Pekarni Pečjak spečejo in prodajo največ orehove potice z rozinami ali brez. Pred prazniki ponujajo kar osem različnih potic: poleg orehove še pehtranovo, rozinovo, makovo, lešnikovo, čokoladno in kokosovo. »Kar 85 odstotkov jih prodamo pred božično-novoletnimi in velikonočnimi prazniki, čez leto pa pečemo le štiri okuse za svoje prodajalne, okrog 500 potic na teden,« je povedal direktor Silvester Pečjak. Še vedno jo izdelujejo po isti recepturi, kot so jo začeli pripravljati v devetdesetih letih, takrat še povsem ročno na Škofljici. Njihova potica je narejena po receptu njihove stare mame in ni originalna slovenska potica, ker je pečena v podolgovatem pekaču in ima več nadeva. V potici je kar 59 odstotkov nadeva (na primer v orehovi so v nadevu samo orehi, torej brez nadomestkov, in smetana, jajca, sladkor ter arome) in le 41 odstotkov testa. Zelo pazijo, da so tudi sestavine kakovostne. Prednost imajo slovenske surovine, vendar vseh ni dovolj na voljo, recimo orehe morajo kupovati drugje. »Na trgu so tri vrste orehov: ameriški, čilski in romunski in prav zadnji so še najbolj podobni slovenskim. Kupimo jih takoj po sezoni, očiščene in vakuumsko pakirane pa še zamrznemo, da ne bi postali žarki,« pove direktor. Uporabljajo pa izključno slovensko moko in smetano. Pri kakovostnih sestavinah in nadevu ne varčujejo, saj želijo, da so njihove potice čim boljši približek potice, pečene doma. Zato tudi ne sodelujejo pri pripravi nizkocenovnih potic.

Pekarna Pečjak je še vedno eno redkih družinskih podjetij pri nas, njeno pot je začel njihov oče Stane Pečjak daljnega leta 1972 v obrtni delavnici na Vrhniki, kjer še vedno deluje Pekarna Adamič. Leta 1984 pa je šel na svoje, na Škofljici, kjer imajo še danes sedež podjetja, je začel izdelovati testenine. Leta 1991 so zaradi razpada bivše države izgubili trg, zato so se preusmerili v peko kruha, keksov in slaščic. Takrat je stekla tudi proizvodnja prvih zamrznjenih izdelkov, danes pa so največji proizvajalec zamrznjene hrane v regiji. Vseh zaposlenih je 460, v Trzinu, kjer imajo od leta 2002 proizvodnjo zamrznjenih izdelkov in so za praznike pekli tudi potico, pa dela 260 ljudi.

Besedilo in fotografije: Jožica Dorniž