Stara hruška
Za belo ograjo zeleno je
tiho pomladno drevo
in srce moje vzdrhtelo je,
o, kako je bilo lepo. Srečko Kosovel
Vsi se veselimo pomladi, saj prinaša svetlobo, toploto, nekaj novega, pisanega in veselje okrog nas. In tako se bo v pajčolan nežnih belih cvetov kmalu spet odela stara hruška pri domači hiši. Tako kot ničkolikokrat do zdaj. Čeprav je že vsa skrivenčena, z brazgotinami zaradi starih poškodb, še vedno vsako leto obrodi in z drobnimi sadeži, ki jim rečemo fajfce, razveseli jedce že sredi poletja. Okrog sto let staro drevo se ne da, a še bolj kot danes so je bili veseli otroci v njeni mladosti. Med drugo svetovno vojno in po njej so jo naravnost oboževali. Kadar je bila polna sadežev, ni bilo lakote pri hiši.
Kaj vse bi lahko povedala, če bi znala govoriti, tako o veselih kot žalostnih trenutkih klenega rodu na tej domačiji. Med vojno bi bila kmalu priča poboju cele družine, če se okupator zadnji hip ne bi premislil. Pa v sedemdesetih letih požaru na gospodarskem poslopju, ko so na pomoč prihiteli požrtvovalni ljudje od blizu in daleč in se borili z ognjem, da ni pogorela tudi hiša. Še danes je tam, kot bi hotela varovati domačijo. Sporoča nam, kako pomembno je, da gredo stvari iz roda v rod, in nas opozarja na trdnost, zdravo zakoreninjenost in veselje do življenja. Čeprav je že v letih, je vsako pomlad kot najlepša nevesta.
Uči nas tudi o starosti, ki ni le betežna in nadležna, saj še vedno daje sadove. V spominu imam, kako sta pod njeno krošnjo oče in teta še zadnjič skupaj veselo kramljala in se sladkala z njenimi sadeži. Spomini na mladost so kar vreli iz njiju.
Imate tudi vi priljubljeno drevo? S pomladjo bo spet oživelo in z njim lepi spomini.
Drage bralke, čestitam vam za dan žena in materinski dan. Lepo ju praznujte.