Za svoje zdravje je odgovoren vsak sam

april '25Zdravje Aktualno

 NAŠ POGOVOR

Umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja smo res zmanjšali, bolezni tudi prej prepoznamo in jih začnemo prej zdraviti. Žal pa pri preprečevanju zbolevnosti nismo tako uspešni, vsekakor pa pešamo pri preprečevanju dejavnikov tveganja, trdi prim. Matija Cevc, dr. med., s kliničnega oddelka za žilne bolezni Interne klinike UKC Ljubljana in predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije. Med prebivalstvom se namreč močno povečuje delež posameznikov s preveliko telesno težo, previsokim krvnim tlakom, bolnikov s sladkorno boleznijo in telesno nedejavnih, zato se sprašuje, kdaj bomo vendarle sprejeli odgovornost za svoje zdravje.

Ali bolezni srca in ožilja še vedno najbolj ogrožajo naše zdravje?

Da, ljudje tako pri nas kot drugje po svetu še vedno najpogosteje umirajo zaradi srčno-žilnih bolezni. Res je, da se stvari nekoliko spreminjajo, na primer več moških umre zaradi rakavih obolenj. O ženskah imamo nasprotujoče si podatke, pred dvema letoma se je zdelo, da je stanje podobno kot pri moških, najnovejši podatki pa kažejo, da še vedno več žensk umre zaradi srčno-žilnih bolezni kot pa zaradi raka. 

Zakaj so ravno te bolezni najpogostejše?

Debelost je eden glavnih dejavnikov tako za rakave bolezni kot za bolezni srca in ožilja in še mnoge druge. Z debelostjo, ki jo navadno spremlja tudi telesna nedejavnost, povezujemo povišan krvni tlak, atrijsko fibrilacijo in druge motnje srčnega ritma, srčno popuščanje, nenadno srčno smrt, možgansko kap, srčni infarkt.

Zavedati se moramo, da je debelost kronična bolezen, za katero je značilna prisotnost čezmerne telesne maščobe, ki škodi zdravju. Po podatkih iz leta 2020 je bilo 39,2 odstotka prebivalcev Slovenije čezmerno hranjenih, 19,5 odstotka pa debelih. Naj dodam, da o povišani telesni teži govorimo, ko je indeks telesne mase višji od 25 kg/m2. Ljudi s preveliko telesno težo je vse več. Problem je tudi prekomerno uživanje soli, kar povzroča hipertenzijo oziroma previsok krvni tlak.

Ali so res med najpogosteje predpisovanimi zdravili statini, zdravila za zniževanje maščob v krvi?

Da. Praktično vsak, ki ima srčno-žilno obolenje ali aterosklerozo, bi jih moral jemati, ker je cilj, da se »slab« holesterol LDL zniža vsaj pod 1,8 mmol/L, še bolje pa pod 1,4 mmol/L. Tega pogosto ne moremo doseči samo z zdravim načinom življenja in uravnoteženo prehrano.
Poleg tega ima približno 21 odstotkov ljudi posebno obliko holesterola, ki se imenuje lipoprotein (a) in ima še močnejši učinek na nastanek ateroskleroze. Ta lipoprotein je kar šestkrat škodljivejši kot delec holesterola LDL. Res pa je, da lahko s trenutno razpoložljivimi zdravili njegovo raven znižamo le do slabih 30 odstotkov. Lipoprotein (a) je genetsko pogojen in je podobno pogost med vsemi starostnimi skupinami in nanj s prehrano ter običajnimi zdravili proti holesterolu ne moremo vplivati.

Statini naj bi poleg antibiotikov najbolj pripomogli k podaljšanju življenjske dobe, vendar so bili dolgo na slabem glasu zaradi stranskih učinkov.

To je res. Holesterol ni dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, pač pa vzrok, ker povzroča togost in mašenje žil. Če je njegova raven nižja od 1,8 mmol/L ali vsaj pod 2 mmol/L, se načeloma že ustavi napredovanje ateroskleroze, ki je sicer vzrok za okoli dve tretjini srčno-žilnih bolezni.

Naj razložim po domače. V žilah zaradi holesterola nastaja artrosklerotična naplastitev, ki lahko poči, in na razpoko se začnejo prilepljati krvne ploščice (trombociti), naredi se strdek (podobno kot krasta na rani), ki lahko žilo zamaši, in tako pride do nenadnega srčno-žilnega dogodka, na primer možganske kapi ali srčnega infarkta. Z zdravili lahko to nevarnost preprečimo, pravzaprav lahko pride celo do nazadovanja artrosklerotičnih sprememb, če le pravočasno dovolj znižamo raven holesterola v krvi.
Vsako zdravilo lahko povzroča neželene učinke, to vemo vsi. A zdravila za zniževanje tako holesterola kot krvnega tlaka spadajo med varna zdravila, predvsem pa učinkovito zmanjšujejo možnost zdravstvenih zapletov in smrti.

Vendar še bolj skrb vzbujajoče je vse tisto, kar ljudje jemljejo poleg ali jedo namesto predpisanih zdravil. Na primer vsa mogoča prehranska dopolnila, ki jih podjetja na veliko oglašujejo, češ da čudežno znižajo holesterol, pri tem pa nimajo popolnoma nobenih stranskih učinkov ali celo čistijo žile, kar je največja neumnost in laž. Evropska direktiva o prehranskih dopolnilih določa, da so lahko pri prehranskih dopolnilih objavljene le trditve, ki so znanstveno dokazane. Vse trditve, ki niso dokazane, so lažne in tudi prepovedane, zato bi moral inšpektor za zdravje take objave zatreti v kali, saj za take preparate ni nobene verodostojne raziskave.

Veliko oglašujejo tudi vitamine, za katere bom rekel tako: škodijo ne, koristijo pa tudi ne. Večinoma gre za učinek placeba. Sploh pa potrebne vitamine in minerale lahko dobimo s prehrano, sadjem, zelenjavo, zakaj bi morali potem jemati tablete? Seveda, kadar gre dokazano za resno pomanjkanje pri raznih bolezenskih stanjih, jih moramo dodajati, a naj o tem presodi zdravnik na temelju analiz.

Srčno popuščanje je v kardiologiji edino bolezensko stanje v porastu – do leta 2030 naj bi se število obolelih potrojilo. Zakaj?

Zaradi staranja. Ko ocenjujemo stopnjo ogroženosti za srčno-žilne bolezni, uporabljamo poseben točkovnik in največ točk prinesejo leta. Enako je z atrijsko fibrilacijo. Pomemben vzrok za srčno popuščanje je tudi ishemična bolezen srca, potem so še okvare zaklopk, miokarditisi, genetsko pogojena bolezen hiperholesterolemija in podobno.

Je pač tako: z leti moč srčne mišice popušča. Enako se dogaja z ledvicami in drugimi organi. Pri tem ne smemo pozabiti, da sta delovanje ledvic in delovanje srčno-žilnega sistema zelo povezana. Poslabšanje delovanja enega vodi k poslabšanju drugega. Če živimo kar se da zdravo, bo srce kljub našim letom delovalo dobro. Če ga ne poslušamo, ne skrbimo zanj ali mu celo »nagajamo«, pa bo hitreje pešalo.

Ste z nagajanjem mislili na nezdrave navade oziroma razvade?

Da. Če pogledate podatke o nezdravih življenjskih navadah, vidite, da nismo veliko dosegli, čeprav imamo kar nekaj preventivnih programov, recimo v centrih za krepitev zdravja. Kadilcev je manj, a alkohola še vedno spijemo preveč, tudi debelosti je več. Hipertenzijo nekoliko bolj obvladujemo, pri holesterolu ni bistvene razlike.

Res pa nimamo relevantnih podatkov za zadnje obdobje. Smo pa bili med prvimi državami, ki smo sistematično razvijali preventivne programe. Recimo že od leta 2003 teče program primarne preventive bolezni srca in žilja, v okviru katerega bi morali v družinskih ambulantah vsakih pet let pregledati moške, stare med 35 in 65 let, in ženske, stare med 40 in 70 let. Imeli smo natančne podatke po regijah, koliko je oseb s povišanim tlakom, sladkorno boleznijo, hiperlipidemijo, prekomerno telesno težo, koliko je kadilcev ipd. Na osnovi teh podatkov so lahko izvajali regionalno usmerjene preventivne kampanje. Ustanovili smo tudi register oseb, ki jih ogrožajo srčno-žilne bolezni. Odkar je upravljanje teh podatkov prevzel NIJZ, niso več javno objavljeni. Kar je škoda. Če odkriješ neko bolezen ali motnjo, jo moraš tudi spremljati in ukrepati, sicer so meritve same sebi namen.

Zdaj spremljamo kazalnike zdravja na podlagi anket oziroma samoporočanja bolnikov. Kar je seveda vprašljivo. Lahko navedem primer: ko smo v našem društvu opravili sicer manjšo raziskavo, v okviru katere smo med drugim določali raven holesterola pri sto članih in simpatizerjih našega društva, se je izkazalo, da ima povišan holesterol 56 odstotkov udeležencev. Po podatkih zdravstvenega statističnega letopisa za leto 2024 pa naj bi imelo povišano raven holesterola in trigliceridov le dobrih 28 odstotkov ljudi. Ta številka se mi zdi absolutno prenizka. Poleg tega so gotovo razlike med regijami.

Menda bi se lahko s preprečevanjem dejavnikov tveganja, pravočasno prepoznavo znakov bolezni in takojšnjim začetkom zdravljenja izognili kar 80 odstotkom srčno-žilnih zapletov. Kako to v resnici doseči?

Težko. Je pa res, da smo v zadnjih tridesetih letih smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pri moških znižali za 57 odstotkov, pri ženskah pa za okoli 53 odstotkov. Polovico tega rezultata pripisujemo preventivi, drugo polovico pa izboljšanju zdravljenja. Sam menim, da so bistveno več pripomogli izboljšanje metod zdravljenja, razni posegi ipd.

Pogosto poudarjate, da je najboljša preventiva pred boleznimi zdrav življenjski slog. Kaj natančno s tem mislite?

Zelo pomembna je redna telesna vadba ali vsaj hoja. Redno gibanje izredno koristi telesu, med drugim pomaga pri elastičnosti žilnih sten; z njim lahko omilimo veliko zdravstvenih težav. Potrebna sta vzdrževanje primerne telesne teže in zlasti opustitev kajenja tobaka. Pri prehranjevanju moramo upoštevati priporočila mediteranske prehrane, zadostno pitje vode, jejmo čim več zelenjave in sadja ter malo mesa. Debelost, zvišan krvni tlak in sladkorna bolezen so tesno povezani. Ko shujšamo, se to pozna in neredko pride do normalizacije krvnega tlaka in ureditve krvnega sladkorja.

Mnogo ljudi se brani, češ da imajo redne in uravnotežene obroke. Morda je to res, vendar se vprašajmo, kolikokrat vmes pojemo »nekaj malega«. In te »malenkosti« se naberejo. Zlasti se težko odrečemo sladkarijam. Sladkor človeka zelo hitro zasvoji, veste, enako kot droge. Izogibati se je treba soli, da bomo imeli normalen krvni tlak. Dosoljevanje jedi je škodljivo. Najbolj pa škodijo visoko predelana živila, ki imajo dodan sladkor oziroma nadomestke sladkorja ali sol ali ojačevalce okusov, kar je čista kemija. Vse to vpliva na našo črevesno floro, mikrobiom, za katerega pravijo, da so drugi možgani in ima izreden vpliv na naše telo, počutje in zdravje. Po drugi strani pa morajo zdrav življenjski slog pogosto dopolnjevati tudi zdravila, ki jih je treba jemati redno in po nasvetu zdravnika.

Vendar zdravila na nočni omarici ne pomagajo, kot ste že večkrat dejali. Ali se pogosto srečujete z bolniki, ki se zdravijo kar sami?

Zelo pogosto. Še pogosteje pa s tistimi, ki se sami ne zdravijo. Znano je, da zdravila za zdravljenje zvišanega krvnega tlaka ali motnje v presnovi maščob po petih, šestih mesecih jemlje samo še polovica ljudi. Nehajo jih jemati, ker nanje pozabijo ali pa jih v lekarni niti ne prevzamejo. To ni v redu, zagotovo jih je zdravnik predpisal z razlogom. Treba je upoštevati tudi stroške, ki jih neporabljena, a prevzeta zdravila povzročijo. Približno četrtina vseh stroškov za zdravila gre za zdravila za srčno-žilne bolezni.

Pred kratkim je zaživela pobuda o gibanju na recept, ki ga bodo lahko predpisovali družinski zdravniki neaktivnim bolnikom. Kaj menite o tem?

Zamisel je dobra, ne vem pa, koliko bo v resnici učinkovala. Veste, ljudje so dobro informirani o vsem, kar jim koristi. Vendar so zelo »komot«. Držijo se svojih navad, te pa je zelo težko spremeniti. Če res želimo poskrbeti za svoje zdravje, se moramo odločiti za spremembo življenjskega sloga. Kratkotrajne rehabilitacije ali 14-dnevni programi za obvladovanje nezdravih navad so premalo, običajno se potem znajdemo v prvotnem ali celo slabšem stanju.

Ko se nekdo odloči za bolj zdrav način življenja in se želi začeti ukvarjati z gibanjem, je vedno dobro, da dobi partnerja, s katerim to počneta skupaj. Pri tem se spodbujata, ko se enemu ne da, ga drugi »brcne« in obratno. Tako je bistveno lažje začeti in vztrajati.

Zelo pomembno je tudi to, da se te dejavnosti odvijajo v prijetnem okolju. Saj veste, če gremo na neko rehabilitacijo, se znajdemo v sterilnem okolju, pod precej strogim režimom. Če pa gremo na sprehod v Tivoli ali na telovadbo z neko prijetno skupino, je to nekaj čisto drugega. Seveda pa mora vsaka telesna dejavnost doseči neki cilj, da je res učinkovita, biti mora aerobna, kar pomeni, da se moramo malo preznojiti, se malo zadihati. Nekdo se bo zadihal že po desetih metrih, drugi šele po stotih. Zato je treba v skupini uskladiti tempo in se prilagoditi najšibkejšemu.

V Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije zelo skrbite ravno za gibanje. Kaj vse poleg družbe in strokovne podpore še nudite članom?

Naj najprej pripomnim, da so naše društvo zasnovali zdravniki pred več kot 30 leti za spodbujanje preventive. Potem pa so tudi bolniki prepoznali dobrobit in so se vključevali. V resnici delujemo kot zveza društev in predsednik zveze je vedno zdravnik.

Mislim, da naši člani za svoje boljše zdravje naredijo veliko že s tem, ko se vključijo v društvo. Tako pridejo v družbo in se udeležujejo programov, ki so strokovno vodeni. Po moje tak temeljni pristop najbolje deluje. Zato spodbujamo vseživljenjsko vadbo v koronarnih klubih, vadbo v skupinah, hojo po t. i. srčnih poteh, v Celju in Ljubljani redno delujeta posvetovalnici za srce, kjer lahko opravijo različne meritve in dobijo preizkušene in dokazljivo učinkovite nasvete. Veliko si prizadevamo za izobraževanje bolnikov in ozaveščanje širše javnosti. Povezujemo se z drugimi društvi, na primer z Zvezo društev diabetikov Slovenije, Društvom ledvičnih bolnikov, bolniki po možganski kapi in drugimi.
Imamo okoli 10.000 članov in simpatizerjev društva, članstvo raste, česar smo zelo veseli, saj to kaže, da smo ujeli duh časa. Imamo pa enako kot v podobnih društvih ključni problem, kako privabiti ljudi srednjih let ter tiste, ki so slabše izobraženi. Zanje je najbolj značilen nezdrav življenjski slog s slabo prehrano in škodljivimi navadami. Vendar pa lahko pri njih največ spremenimo na dobro. Želimo si tudi bolj okrepiti delovanje v manjših krajih, kjer imajo manj informacij in različnih možnosti.

Ko rečete, da je vsak posameznik sam odgovoren za svoje zdravje, na kaj ciljate pri tem?

To pomeni, da se o težavah pogovori s svojim zdravnikom, upošteva njegove nasvete in poskuša kar se da zdravo živeti.

Številni gredo k zdravniku takrat, ko to sploh ni potrebno. Samo poglejte, kako polne so urgence. Niti pod razno pa ne sprejmejo odgovornosti za svoje zdravje. Mislim, da bi morali zakon o pacientovih pravicah dopolniti tako, da bi bil to zakon o pravicah in obveznostih. Veste, ni pravice brez dolžnosti. 

Zavedati se moramo, da danes ni cilj medicine podaljševanje življenja, pač pa podaljševanje zdravega in kakovostnega življenja. To je pomemben preskok. Zato je pomembno, da se odločamo, seveda po pogovoru in posvetu z bolnikom oziroma svojci, kako intenzivno bomo v različnih stopnjah neke bolezni bolnika še zdravili.

Lahko zveni kruto, vendar ni neetično, da pri nekem bolniku prenehamo aktivno zdravljenje, če ni pričakovati pozitivnega izhoda, in ni etično, da mu po nepotrebnem podaljšujemo trpljenje in mu ne nudimo optimalne paliativne podpore. Še posebej sporno se mi zdi, če uvajamo terapije, ki bolnika vznemirjajo ali mu povzročajo trpljenje, pa se zanje odločimo »za vsak slučaj«. O tem, kaj še lahko naredimo pri bolnikih, ki so v zadnji fazi življenja, se zelo veliko pogovarjamo, saj se zdravnik ne more o takih zadevah odločati sam. Pri tem ne govorim o evtanaziji, ta zame nikakor ne pride v poštev. V življenju namreč še nisem srečal človeka, ki bi rekel, da bi rad umrl, in tako tudi v resnici mislil.

Kot zdravnika z dolgoletno prakso vas sprašujem še, kaj bi bilo ta trenutek najbolj nujno spremeniti v našem zdravstvenem sistemu.

Naj pustijo ljudem, da delajo tisto, kar znajo delati. Dajte zdravnikom, ki želijo pomagati ljudem, da to storijo, kjer koli že. 

S tem, kar dela politika zadnja leta, ruši zaupanje v zdravništvo. Zato sem prepričan, da je javno zdravstvo ogroženo. Iz dveh razlogov. Ker so zabili klin med zdravnika in bolnika, zdaj bolnik ne bo videl v zdravniku nekoga, ki mu skuša pomagati, pač pa nekoga, ki ga skuša »olupiti za denar«. Drugič pa zato, ker so diskreditirali zdravnike in jim v velikem deležu uničili veselje do dela. 

Seveda so tudi med nami grdi rački, kje jih pa ni. Vendar sem prepričan, da več kot 95 odstotkov zdravnikov dela zagnano, z izrazitim namenom pomagati bolnikom, gledajo na njihovo dobrobit, ne na svojo.

Če za srce ne skrbimo dobro, bo hitreje pešalo.

Anita Žmahar, fotografija: Andrej Križ