Za vedno bo naš dom
"Tu je moj dom, tu sem doma
Tu je del mene, del mojega srca..." Glasbena skupina Faraoni
V mladosti nas v svet žene želja po novih doživetjih in boljšem življenju, prepričani smo, da je drugje lepše in boljše. Kmalu ugotovimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Rodni dom, naj je bil še tako skromen, je nudil posebno zavetje in z leti je hrepenenje po njem vse večje.
Otroci iz naše vasi smo imeli do šolskega avtobusa kar dolgo pot. Pešačili smo čez travnike, v dolini čez leseno brv, ki jo je potok ob močnejšem nalivu poplavil, in skozi gozd. Vedno je bilo zanimivo, včasih smo se zaigrali in pozabili na avtobus. Malokdaj smo koga srečali, a med tistimi redkimi se spomnim starejšega gospoda z daljšimi sivimi lasmi. Že na daleč se je videlo, da ni domačin. Doma sem izvedela, da se po nekdanjem posestvu sprehaja baron Philipp, zadnji potomec hmeljniške plemiške družine Wambolt. Razvaline bližnjega gradu Hmeljnik so bile za nas otroke strašljive in se tam sami nismo potikali. Nekoč mogočen grad je bil med vojno požgan, njegovi lastniki pa so z njega odšli že pred vojno. Po njej pa je nova oblast grad in posest zaplenila.
Philipp je svoj rodni Hmeljnik obiskal že kmalu po vojni, po upokojitvi pa je želel čim več časa preživeti na Dolenjskem v bližini gradu. Nekdanje posestvo je neštetokrat prehodil, kasneje je z domačini spletel veliko prijateljstev. Z ženo Christo sta v Jagodniku celo najela staro hišo in v kmečki sobi s krušno pečjo in pogledom na hmeljniški gozd uživala: pisala in ustvarjala. Ni bil več lastnik, a mu to ni preprečevalo, da ne bi užival v prijetni naravi in obujal mladostnih spominov. Povedal je, da ni nikoli maral mesta, v Nemčiji je živel na podeželju. Tudi ko je bil daleč stran, je iskal svoj Hmeljnik, čeprav je ves čas vedel, da je le eden.
Drage bralke in bralci, želimo vam vesele velikonočne praznike.