Včasih je treba biti tudi malo korajžen
NAŠ POGOVOR
Lidija Jerkič
Predlog reforme pokojninskega in invalidskega sistema, ki so ga v začetku aprila podpisali socialni partnerji, zagotovo ni idealen, vendar tudi ni slab, meni predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič. »Spremembe bodo postopne, večinoma jih bodo občutili tisti, ki se bodo upokojevali čez nekaj let. Viša se odmerni odstotek, pogoj za pridobitev starostne pokojnine ostaja 40 let, kar je dobro. Vsekakor nam je všeč sistemska ureditev zimskega in letnega dodatka, ki zadeva že sedanje upokojence,« še dodaja dolgoletna sindikalistka, s katero smo se pogovarjali dva meseca prej, preden bo funkcijo predsednice največje sindikalne centrale predala svojemu nasledniku.
Kako ste zadovoljni s predlogom pokojninske reforme?
Zadovoljstvo je premočna beseda, saj bomo praviloma vendarle delali dlje. Glede na predvidevanja, kaj vse nas lahko v prihodnosti čaka, in glede na potek pogajanj ocenjujem, da je bil dosežen kompromis, ki je bil na zgornji meji pričakovanj.
Poskušali smo poskrbeti, da prehodi niso prehitri. Zadovoljna sem, da smo zaščitili skupine ljudi, ki so začeli delati zgodaj in praviloma delajo v fizično zahtevnih poklicih. V principu so tisti, ki so se zaposlili pred 18. letom, zaščiteni pred spremembo upokojitvenih pogojev, hkrati pa se jim dviguje odmerni odstotek. Res je ljudi, ki začenjajo delati pred dvajsetim letom, kar se zdaj upošteva, vedno manj. V generacijah, rojenih v letih od 1960 do 1970, je bilo takih nekaj čez sto tisoč, med rojenimi po letu 1980 pa jih skoraj ne bo več. V povprečju so tisti, ki zdaj vstopajo na trg dela, stari 23 let.
Prav tako štejem za uspeh, da se delovna doba ni podaljšala, kajti starost se ob 40 letih dela res podaljšuje s 60 na 62 let oziroma s 65 na 67 let pri manj delovne dobe, vendar hkrati rastejo odmerni odstotki, in da se od 40 let, ki se upoštevajo pri odmeri, odšteje pet najslabše plačanih let.
Se pa strinjate, da je bila reforma nujna?
Glede na primerljive ureditve sosednjih držav in zlasti na demografijo, ki nas lahko vse skrbi, je ta reforma nujna. Poleg tega ne gre za radikalne skoke, narejeni so popravki na področjih, kjer so bili nujni. Zavedati se je treba tudi tega, da se je prejšnja vlada k temu zavezala Evropski uniji v načrtu za okrevanje.
Kljub reformi ostajamo med najbolj ugodnimi državami za upokojevanje, tudi po odmernih odstotkih smo med boljšimi. V Evropi skoraj ni države, ki bi imela kot pogoj za upokojitev starost 62 let. Večina je že pri 67, v skandinavskih državah celo 70 letih. Tudi pri nas je bila v začetku ideja, da bi se pogoj starosti avtomatično prilagajal pričakovani starosti. Pa smo na srečo to zamisel zatrli.
Je pa Slovenija ena izmed redkih evropskih držav, v kateri delavci plačujejo precej višje prispevke za pokojninsko zavarovanje (15,5 odstotka) kot delodajalci (8,8 odstotka).
Sindikati zagotovo nismo zadovoljni, da so prispevne stopnje ostale enake. Tudi iz naslova pravičnosti bi bilo dobro, da iste deleže plačujemo tako delavci kot delodajalci. Znižanje prispevne stopnje delodajalcev pred leti je bil začasen ukrep, ki naj bi povečal konkurenčnost slovenskega gospodarstva. A se očitno tokrat ne bo spremenil nazaj. Vlada je predlagala izenačitev prispevne stopnje, vendar so delodajalci ostali neomajni, zato je na koncu popustila, sindikati pa smo pretehtali, da izgubimo več, če reforme ne podpišemo. Pokojnine zato sicer ne bodo ne večje ne manjše, lahko pa bi bile neto plače višje.
V javni razpravi je slišati precej očitkov, kaj vse bi še lahko dosegli. Kako to komentirate?
Pokojninska zakonodaja ni statična, pač pa se prilagaja razmeram. Hkrati je to izredno občutljivo področje. Je pa res, da je pri vsaki reformi lahko kdo na slabšem.
Naj povem svoj primer: upokojila se bom prihodnje leto pri 64 letih s 40 leti zavarovalne dobe z odmernim odstotkom 63,5. Če bi bila v isti situaciji leta 2035, bi bila odmera 70 odstotkov. Pri čemer sem iz generacije žensk, ki se nam je spremenil pogoj zavarovalne dobe s 35 na 40 let. Torej delati sem morala pet let dlje kot moja mama, moj odmerni odstotek pa bo ob upokojitvi prihodnje leto nižji, kot bi bil čez deset let. A tudi moja pričakovana življenjska doba je precej daljša, kot je bila mamina. Kar pa najbrž tudi nekaj pomeni.
Na pogajanjih je Inštitut za ekonomske raziskave pripravil finančne izračune za različne možnosti. Zakaj se bo upoštevalo 35 let za odmero pokojnine? Če bi pustili vseh 40 let, bi bile pokojnine nižje. Raje smo omogočili odštetje najslabših pet let in dvignili odmerni odstotek. Pri večini bo pokojnina višja, ker se bosta poleg najslabših pet let odštela recimo delo prek študentskega servisa, porodniški dopust pri ženskah in podobno. Drugače bo za tiste, ki imajo med delovno dobo velika nihanja, to so praviloma tisti, ki si sami regulirajo plače, na primer samostojni podjetniki. Ta skupina bo verjetno imela nižje pokojnine. Okoli tega smo imeli na pogajanjih kar nekaj debat, prevladalo je načelo solidarnosti. Saj vemo, da je marsikdo kalkuliral in plačeval višje prispevke le za tista leta, ki so se upoštevala pri odmeri pokojnine. Prav je, da se upošteva tisto, kar si vplačal.
Res pa ostaja skupina osmoljencev, to so tisti, ki so se upokojevali z odmero 56 odstotkov, in zanje nismo našli mehanizma, kako bi to popravili.
Sindikati ste predlagali uvedbo zimskega dodatka, mar ne? Upokojenci so ga sicer zahtevali že lani.
Da. Zimski dodatek bodo upokojenci prvič dobili ob novembrski pokojnini v znesku 150 evrov, potem pa se bo postopoma zviševal, da bo leta 2030 znašal 250 evrov. V zakonu bo določen znesek, ki se usklajuje z inflacijo. To je nekakšen poskus univerzalne božičnice. In hkrati zagotovo več kot izniči morebiten negativen vpliv drugačnega usklajevanja pokojnin.
Prav tako smo predlagali, da se v zakon zapiše letni dodatek. Do zdaj je bilo v zakonu o izvajanju proračuna zapisano le, da pripada upokojencem in da ga dobijo v dveh višinah. Pri tem lahko vsaka vlada posebej preračunava, koliko lahko da. Zdaj je v pokojninski zakonodaji zapisano izplačilo letnega dodatka, in to v petih zneskih, enako kot se je dejansko izplačeval zdaj. Če bi ga namreč izplačali samo v dveh zneskih, se pri določeni višini pokojnine naredi velika stopnica, ki povzroči, da tisti, ki ima večjo pokojnino, dobi v seštevku na letni ravni manj kot tisti, ki ima nižjo. Vmesni trije razredi pripomorejo, da se ta razlika skoraj izravna.
Upokojenci zelo nasprotujejo spremenjeni formuli usklajevanja pokojnin. Kaj menite vi?
Tudi okoli te teme je bilo veliko razprav. Zdaj se pokojnine usklajujejo 60-odstotno glede na rast plač in 40-odstotno glede na inflacijo v preteklem letu.
Vlada je predlagala, da se od leta 2026 pokojnine usklajujejo samo z inflacijo. Potrebnega je bilo kar precej pregovarjanja, da je prišlo do rešitve, da se bo do leta 2030 upoštevalo razmerje 50 : 50, kar ne bo imelo večjega vpliva, po letu 2040 pa bi se manj upoštevala rast plač in bolj rast cen življenjskih potrebščin (20 : 80). Težko je natančno predvideti, kaj se bo dogajalo, a po izračunih na podlagi 20-letnih gibanj inflacije naj bi upokojenci s povprečno pokojnino izgubili nekaj evrov na mesec. Ravno zato, da bi se ta manko pokril, je bil uveden zimski dodatek. Zaenkrat so sedanji upokojenci na boljšem v primerjavi z bodočimi, leta 2035 pa nastopi 70-odstotna odmera in se učinek usklajevanja omili.
Smo pa v zakon zapisali, da bo Ekonomsko-socialni svet vsakih pet let preveril učinek pokojninske reforme. Če bi se pokazalo, da drugačen način usklajevanja res zmanjšuje pokojnine, lahko zakon popravimo, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa tudi predlaga izredno uskladitev.
Naj omenim, da je bil Sindikat upokojencev Slovenije, ki je eden od sindikatov v naši zvezi, zelo kritičen do teh predlogov. Po pogajanjih pa so ugotovili, da so rešitve sprejemljive in jih podpirajo.
Vsekakor so dobrodošle spremembe v zvezi z varstvenim dodatkom.
To je ena bistvenih novosti, ki smo jo sprejeli čisto na koncu, zato je še ni v predlogu, ki je bil dan v javno razpravo. Do zdaj so morali upravičenci do varstvenega dodatka vsakega pol leta prositi za podaljšanje in predložiti izjavo, da jih otroci ne morejo preživljati. To je bila velika težava. Po novem bo upravičenost podaljšana po uradni dolžnosti. Upravičenci bodo morali prvič še zaprositi zanj, potem pa bo po vzoru otroškega dodatka pravica avtomatično podaljšana, če se nič ne spremeni. Prav tako pa ne bo treba več priložiti izjave o preživljanju. Menim, da ta določba izboljšuje položaj od 50 do 60 tisoč upokojencev.
Veseli smo tudi, da nam je uspelo s predlogom o dvigu invalidskih pokojnin, in to za nazaj. Vsi, ki so invalidsko upokojeni, imajo 22-odstotno višjo odmero. To še vedno ne rešuje vseh finančnih težav, vendar moramo upoštevati, da lahko invalidi dobijo varstveni dodatek in še druge oblike pomoči.
Kje pa se je na pogajanjih najbolj zatikalo?
Najbolj se je zatikalo pri poviševanju starosti in pri odmernem odstotku, kar sva že omenili.
Del, o katerem smo se tudi pogovarjali, a ne dogovorili, je drugi steber pokojninskega zavarovanja. To pri nas še ni dovolj uveljavljeno, še najbolj je zaživelo v javnem sektorju. Vlada je predlagala, da bi bil drugi steber obvezen za vse, delodajalci so temu nasprotovali, češ da naj ostane prostovoljen. Sindikati se strinjamo, naj bo obvezen, saj spodbuja varčevanje, vendar ne na račun že veljavnih pogodb.
Precej razprav smo namenili prilagajanju delovnih mest starejšim delavcem, da bi le-ti lahko ostajali v delovnem razmerju. Ena od možnosti bi bilo postopno upokojevanje, znano po sistemu 80/90/100. Kar pomeni, da delavec dela 80 odstotkov delovnega časa, dobiva 90-odstotno plačo in ima 100-odstotno plačane prispevke. To je ostalo odprto in bomo skušali urediti v zakonu o urejanju trga dela.
Ali bodo spremembe pokojninske reforme pripomogle k večjemu zaupanju v pokojninski sistem pri mlajših generacijah?
Morale bi. Reforme se vedno delajo zato, da sistem ne pade, pač pa da ostane vzdržen. In ta sistem bi moral vzdržati nekje do leta 2040.
Verjamem, da mlajše generacije ne razmišljajo toliko vnaprej, saj tudi mi nismo, ko smo bili mladi. Zato pa mora sistem poskrbeti, da pridejo vsi do pokojnine, da jo čim dlje uživajo in je čim večja. Ob vseh razpravah o pokojninah pa vedno znova pozabljamo, da na višino pokojnin vplivajo plače, zanje se moramo boriti.
Menite, da se bo socialni dialog, ki ste ga pohvalili na teh pogajanjih, v prihodnje še nadaljeval?
Skušam biti optimistična. Moram pa reči, da se vlada na področju socialnega dialoga res trudi. Zakonodaja ne spolzi več mimo socialnih partnerjev, kot je včasih, pač pa dobimo že izhodišča. Ampak to je dolgotrajen proces, ker gre za zelo široko področje, treba je iskati kompromise. Slovenska družba zna biti zelo kritična. Obesimo se na vse tisto, kar ne gre, takoj vidimo probleme, rešitev pa ne, izpostavimo ekscesne primere. Vse, kar je dobro, gre pa kar nekako mimo.
Včasih je treba biti tudi malo korajžen. Če bi upoštevali vse strahove, ne bi prišli do nobenega zakona. Verjamem, da bo za vse nas trd oreh tudi dolgotrajna oskrba in se bo na začetku pokazal kup nepravilnosti, ampak treba jih bo popraviti. Ne pa vsega kar odvreči. Ko bo sistem začel delovati, bo oskrba stala manj kot danes, kar bo dobro za upokojence.
Ali ste sindikati zastopali enotna stališča na pogajanjih?
Od sedmih sindikalnih central nas je šest podpisalo predlog reforme. Kolegi, ki je niso, imajo za to svoje razloge, kot imamo mi svoje, da smo jo. A to ne pomeni metanja polen pod noge. Sindikati med sabo nimamo težav. Smo različni, imamo različne skupine članstva, nekateri samo javni sektor, drugi so morda bolj lokalno organizirani, tretji imajo tako člane iz javnega sektorja kot iz storitvene in industrijske dejavnosti in zastopajo seveda njihove interese. To spoštujemo.
Ali ste imeli kdaj občutek, da vas želi politika spreti?
V svojem mandatu nisem pustila, da se politika vmešava med nas, tudi sama nikoli nisem bila članica nobene stranke. Da, nosimo sindikalno politiko med stranke, ne pa strankarske v sindikate. Ker potem ne znamo dobro ločiti interesov.
Res je, da smo z nekaterimi strankami bolj sodelovali kot z drugimi, vendar zato, ker so bile pripravljene kaj več narediti za ljudi, ne iz katerega drugega razloga. Politične stranke nastajajo in umirajo, sindikati pa se držimo že 140 let. Predvidevam, da se bomo še naprej.
Marsikdo misli, da so vsi politiki lopovi ali da se vsi posamezniki v politiko podajo zaradi lastnih interesov, a jaz ne mislim tako. No, morda že kdo, ampak je pa to sizifovo delo. Politika nikoli ni bila povezana s tem, da rečeš, kar misliš, ampak da narediš tisto, kar lahko. So pa pričakovanja vseh nas absolutno prevelika.
Kaj bi rekli, ostaja vloga sindikata tudi v prihodnje enaka, kot je bila pred tridesetimi leti?
Čeprav gre samo za 30 let, ni mogoče primerjati delovanja sindikatov, saj so si sledila zelo burna in različna obdobja. Od tega, da smo še živeli v socializmu in zavedanju o skupnem dobrem, do čistega liberalnega kapitalizma. Od rednih delovnih razmerij do platformnega dela in prekarnosti. Od tega, da mora za vse poskrbeti država, do tega, da je človek sam.
Težko se pohvalim glede rasti članstva, ampak to je splošen trend v družbi. Postajamo individualisti. Vendar ne verjamem, da se bodo ljudje nehali včlanjevati v sindikate. Že večkrat smo dokazali, da največ dosežemo, če smo enotni, povezani, da sodelujemo.
Smo pa hitro krivi, če kaj ni v redu, torej nas še upoštevajo. Mislim, da je v družbi preveč razmišljanja, da bo že nekdo drug uredil stvari. Še več je komentiranja med kolegi, za šankom, na družbenih omrežjih. Ko povabiš kakega nezadovoljneža, pridi, bova skupaj uredila, se pa umakne, ne, ne, kar ti reci …
Ljudje so prepričani, da greš, če si sindikalist, v šefovo pisarno, udariš po mizi in prideš nazaj z višjo plačo. To je daleč od resnice. Z leti ugotoviš, kje se splača zaletavati v steno in kje ne. Načeloma se je po vsaki bitki treba usesti in se dogovoriti. Protest je na zunaj neke vrste sproščanje ventilov, kaj dosti pa ne reši. Učinkovita je neka prava mera pogajanj in pritiskov.
Ali so delavske pravice bolj ogrožene, kot so bile pred desetletji?
Naj odgovorim takole: če se ne bomo bolj zavzemali zase, pa tudi če bo to samo včlanitev v sindikat, ne bo nikogar, ki se bo organizirano dogovarjal za naše pravice. Zakonodaja ne bo taka, kot jo imamo zdaj, ne bo kolektivnih pogodb – kar se že pozna, še pred dvajsetimi leti smo jih imeli za vse panoge, zdaj jih četrtina nima več, ker ni članstva. Torej ne bo pravic na tej ravni, kot so zdaj.
Saj so me že večkrat rahlo cinično vprašali, kaj imajo ljudje od sindikata, pa jim začnem naštevati: plačo, ki je višja od minimalne, letni dopust, izredni dopust, regres za prehrano in prevoz na delo, pravico do izobraževanja, terenske dodatke, dodatke za preteklo delo …
Paradoks je ta, da imamo kup pravic, samo poznamo jih ne. Včasih sem na predavanjih povprašala slušatelje in izvedela, da nekateri hranijo dokumente za avtomobile, ki so jih prodali že pred desetletji, ob tem pa jih 80 odstotkov ne ve, kje imajo pogodbo o zaposlitvi, kaj šele, da bi poznali vsebino. Štirideset let smo v delovnem razmerju na podlagi pogodbe, ki je ne preberemo! Kaj šele, da bi vedeli, kaj piše v kolektivni pogodbi in katere pravice nam pripadajo po zakonu o delovnih razmerjih.
Odhajate z mesta predsednice zveze sindikatov, kjer ste bili od oktobra 2017. Že veste, kdo vas bo nasledil? In kaj boste počeli, ko se boste junija prihodnje leto upokojili?
Zaenkrat imamo tri kandidate, odločile bodo volitve, ki bodo konec meseca. Povedala sem že, da če me bo moj naslednik potreboval, sem pripravljena priskočiti na pomoč s kakšnim nasvetom. Če me ne bo, še toliko bolje. Vsekakor ne bom nikomur solila pameti. Čas je za novo generacijo.
Eno leto še ostajam predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Potem se upokojim in se posvetim domačim in sebi. Želja je veliko, predvsem spoznavanje novega. Doživetja so mi vedno polnila prosti čas, zdaj bo čas za veliko doživetij.
Premalokrat znamo uveljaviti svoje pravice.