Različne možnosti zdravljenja raka prostate
ZDRAVJE
Onkologinja mag. Janka Čarman
Rak prostate je najpogostejši rak pri moških v Sloveniji in zahodnem svetu. Pri nas živi več kot 17.000 moških s to diagnozo, vsako leto jih na novo zboli okoli 1600. Običajno se razvija počasi, znaki pa se žal največkrat pojavijo šele v napredovali fazi. Na srečo pa spada med bolezni z dobrim preživetjem.
Kot je pojasnila mag. Janka Čarman, dr. med., ki je specialistka za tovrstnega raka in je zaposlena na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, najpogosteje zbolijo moški med 60. in 75. letom. Takoj doda še spodbuden podatek, da je petletno preživetje skoraj 94-odstotno.
Prostata je moška spolna žleza, ki leži pod sečnim mehurjem in obdaja sečnico. »Po obliki je podobna kostanju. Sestavlja jo žlezno tkivo, ki ga obdaja ovojnica (kapsula). Na delovanje žleze vpliva moški spolni hormon testosteron, ki ga izločajo moda. Izločki prostate tvorijo večji del semenske tekočine, v kateri semenčice potujejo po sečnici,« razloži in doda, da zdravniki lahko prostato otipajo skozi danko. Normalna prostata je gladka, elastična in neboleča na otip. »Težave pri uriniranju moškim najpogosteje povzročajo nerakava oziroma benigna stanja, na primer povečanje prostate, t. i. benigna hiperplazija prostate – BHP. Največkrat jo zdravijo z zdravili, redko pa tudi z operacijo. Lahko je prisotno vnetje sečil, tudi vnetje prostate oziroma prostatitis. Najpogostejše rakavo (maligno) obolenje pa je adenokarcinom prostate.«
Sogovornica poudari, da vzrok za nastanek raka prostate ni znan. Zato ga tudi ni mogoče preprečiti. Med dejavnike tveganja pa spadajo zlasti dednost, starost in rasa. Če je imel raka prostate brat ali oče, je posameznik bolj ogrožen. In sicer mlajši ko je bil sorodnik, ko je zbolel, večja je ogroženost. Hkrati ti moški v primerjavi z drugimi zbolijo šest do sedem let prej. Značilno je, da redko zbolijo moški, ki so mlajši od 50 let. S starostjo se možnost za nastanek raka prostate veča. Z avtopsijami moških, ki so umrli zaradi drugih razlogov, so ugotovili, da ima kar 80 odstotkov moških, starih 80 let, raka prostate. Za rakom prostate najpogosteje zbolevajo ameriški temnopolti moški, najredkeje pa prebivalci Azije.
Pogoste težave z uriniranjem
»Klinični simptomi in znaki pri raku prostate so neznačilni. Pri omejeni bolezni so pogosto odsotni oziroma so posledica spremljajočih stanj, na primer benignega povečanja prostate. Lahko se pojavijo pogosto uriniranje, zlasti ponoči, težave pri začetku ali prenehanju uriniranja, šibek ali prekinjen curek urina, motnje spolne funkcije, bolečine v spodnjem delu trebuha. Bolečine v kosteh pa so že simptom razširjenega raka.« Sicer pa sogovornica omeni znano dejstvo, da so težave z uriniranjem pogostejše pri starejših moških. »Najpogosteje so posledica nerakavega povečanja prostate ali pa vnetja. Moški naj se o tem pogovorijo s svojim zdravnikom.« Zdravnik jim bo otipal prostato skozi zadnjično odprtino in po predhodnem pogovoru tudi določil vrednosti prostatičnega specifičnega antigena (PSA) v krvi. Gre za beljakovino, ki jo izločajo žlezne celice prostate. »Če bo prostata povečana, grčasta ali bo PSA povišan, ga bo napotil k specialistu urologu, ki se ukvarja z boleznimi sečil in moških spolovil.« Kot pravi sogovornica, povsem normalne vrednosti PSA pravzaprav ni, res pa višja vrednost predstavlja večje tveganje za prisotnost raka prostate. Povišana vrednost PSA v krvi je povečana tudi pri vnetju prostate oziroma prostatitisu in pri bolnikih z nerakavim povečanjem prostate. Izjemoma imajo tudi moški z nizko vrednostjo PSA lahko raka.
Ob sumu na raka prostate moške običajno napotijo na magnetnoresonančno slikanje. Sogovornica pojasni, da je za dokončno potrditev raka potreben odvzem vzorcev tkiva prostate – biopsija. »Preiskavo izvede urolog ali radiolog in poteka ambulantno. Vzorce odvzetega tkiva pregledajo patologi pod mikroskopom.« Otip prostate, višina PSA in ocena odvzetih vzorcev zdravnikom povedo, kako nevaren je rak, in narekujejo morebitne dodatne slikovne preiskave za ugotavljanje razširjenosti bolezni (v okolici prostate, limfnih vozlih, oddaljenih organih).
»Bolezen se redko lahko začne tudi drugače. Pojavijo se na primer bolečine v križu. Že rentgensko slikanje lahko pokaže spremembe, značilne za zasevke oziroma metastaze,« nadaljuje in poudari, da je bolnikov, kjer je bolezen že ob odkritju razširjena, približno deset odstotkov. Zgodi se tudi, da bolnika operirajo zaradi povečane prostate, histološki pregled tkiva odstranjene prostate pa pokaže, da so v prostati tudi rakave celice.
Različne oblike zdravljenja
»Če je bolezen omejena na prostato, govorimo o lokalno omejenem raku. Ko prerašča v sosednje organe, o lokalno napredovalem, če zajame bezgavke v medenici, o področno napredovalem raku. O razširjenem (metastatskem) pa, ko so prisotni zasevki v oddaljenih organih, najpogosteje v kosteh.« Onkologinja pojasni, da je odločitev o zdravljenju raka prostate odvisna od stadija bolezni, pridruženih stanj, pričakovane življenjske dobe in želje bolnika. Rak prostate navadno bolnikov življenjsko ne ogroža, zato je pomembna ustrezna izbira zdravljenja, saj ima lahko vsako zdravljenje posledice, ki vplivajo na kakovost bolnikovega življenja. »V zadnjem času vse uspešnejše pristopamo k zdravljenju raka, ki je napredoval v medenične bezgavke, ter celo metastatskega raka prostate.« Sogovornici se zdi ključno, da je prav vsak bolnik seznanjen z možnostmi zdravljenja, pričakovanimi koristmi in morebitnimi zapleti in da ima dejavno vlogo pri odločitvi.
Na voljo je več vrst zdravljenja raka prostate.
Aktivno sledenje pride v poštev, kadar je tveganje za napredovanje bolezni nizko. Zdravljenje odložijo, tako pa bolnikom prihranijo tudi morebitne neželene posledice zdravljenja, ne da bi s tem vplivali na preživetje.
Radikalna prostatektomija pomeni, da urolog odstrani prostato, semenske mešičke in glede na stopnjo tveganja tudi bezgavke v medenici. Operacija je lahko odprta, laparoskopska ali robotska. Zapleti neposredno ob operaciji so redki: krvavitve, okužbe, nastanek krvnih strdkov, pogostejše pa so posledice, s katerimi se bolniki srečajo kasneje. Največkrat sta to uhajanje urina in motnja spolne funkcije ali impotenca.
Radikalno obsevanje omogoča enako verjetnost ozdravitve kot radikalna prostatektomija ob primerljivi kakovosti življenja. Ločijo zunanje obsevanje oziroma teleradioterapijo, ki poteka na obsevalnih napravah, in notranje obsevanje oziroma brahiradioterapija, kjer se vir sevanja vnese v samo prostato. Notranje obsevanje, ki se uporablja kot samostojno zdravljenje ali v kombinaciji z zunanjim obsevanjem, nudi odlično lokalno kontrolo bolezni, tveganje za povečanje PSA po zdravljenju pa je majhno. Neželeni učinki obsevanja med obsevanjem so prehodni in se kažejo s pogostejšim, lahko tudi pekočim odvajanjem urina, pri nekaterih se pojavijo vetrovi, pogostejše odvajanje blata. Pozne posledice so lahko pogostejša odvajanja urina ponoči, potreba po hitrem izpraznjenju sečnega mehurja, več odvajanj blata v jutranjem času. Uhajanje urina je po obsevanju izjemno redko.
Sistemsko zdravljenje pa je dvojno.
Hormonsko zdravljenje predstavlja standardno zdravljenje bolnikov z razširjenim rakom prostate. Izvaja se v obliki injekcij, t. i. kemična kastracija, ali odstranitve mod, t. i. kirurška kastracija. Uporablja se tudi v kombinaciji z obsevanjem (od štirih mesecev do treh let). Namen hormonskega zdravljenja je znižati raven spolnega hormona testosterona, ki spodbuja rast rakavih celic prostate. Neželeni učinki so vročinski oblivi, zmanjšanje libida, impotenca, povečano tveganje za srčno-žilne zaplete. Ob dolgotrajnejši rabi hormonskega zdravljenja se poveča tudi tveganje za osteoporozo, kar pa je mogoče ustrezno preprečevati.
Dodatek sistemske kemoterapije in/ali novejših hormonskih zdravil podaljša preživetje bolnikov z razširjenim rakom prostate in se priporoča pri bolnikih, ki so za takšno zdravljenje sposobni.
Razširjeni rak prostate kljub nizki ravni testosterona sčasoma napreduje in postane odporen proti hormonskemu zdravljenju. »Govorimo o raku prostate, odpornem proti kastraciji, pri katerem za nadzor bolezni uporabljamo sodobne oblike hormonskega zdravljenja, kemoterapijo in zdravljenje z radioligandi. Zelo pomembno je tudi ustrezno podporno zdravljenje bolnika vključno s protibolečinskim zdravljenjem, paliativnim obsevanjem, in kar se včasih spregleda, s psihološko podporo bolniku in njegovi družini.«
Vsaka rakava bolezen se lahko ponovi. »Zaradi tega je potrebno pri bolnikih redno sledenje z določanjem vrednosti PSA. PSA je dober kazalnik uspešnosti zdravljenja. Povišano vrednost zaznamo, preden slikovne preiskave prikažejo mesto ponovitve bolezni,« je zaključila Janka Čarman.
Obiščite zdravnika, če opažate naslednje znake:
• pogosto uriniranje, zlasti ponoči
• težave pri začetku ali prenehanju uriniranja, šibek ali prekinjen curek
• kri v urinu ali semenski tekočini
• bolečine v spodnjem delu hrbta, medenici ali stegnih
• težave s spolno funkcijo, kot so motnje erekcije
• nenamerna izguba telesne mase in utrujenostProjekt Peter – presejanje za raka prostate
Na Onkološkem inštitutu Ljubljana pripravljajo izhodišča dveh novih organiziranih presejanj. Poleg programa Luka za odkrivanje zgodnjih oblik pljučnega raka naj bi uvedli še program Peter, v katerem bi prepoznavali zlasti moške z agresivnimi oblikami raka prostate, ki potrebujejo takojšnje zdravljenje. Program bodo oblikovali na podlagi analize raziskave, ki jo bodo začeli še letos. Naključno izbrane moške, stare med 50 in 69 let, bodo povabili k testiranju, ki bo potekalo z odvzemom krvi. Na podlagi povišane vrednosti PSA jih bodo napotili na dodatne preiskave, na primer na ultrazvok ali magnetno resonanco, nato pa še na odvzem vzorcev tkiva iz prostate.