Sprejeti staranje
Premišljevanja o življenju
Danica Kranjc Ložnar
Pot do uspešnega staranja se ne zgodi kar sama od sebe, je proces, ki se mora začeti že zelo zgodaj, kajti starati se začnemo že z rojstvom. Ves čas se s tokom časa pomikamo k letom modrosti in dostojanstva. V tako imenovanih srednjih letih, ko smo polni ustvarjalne energije in ustvarjanja blaginje, moramo začeti negovati tudi tisti del sebe, ki je znotraj nas, in stremeti k temu, da bomo v zlatih letih želi to, kar smo prej sejali.
Kaj sploh vemo o življenju, dokler ne vemo, kaj pomeni staranje? To pa pomeni vedeti za čas, iti s časom, spreminjati se, ne da bi izgubili svoj ideal, miniti, oditi »domov«. Predvsem pa se vsega globoko zavedati. Nenehno se moramo spraševati, v čem vidimo smisel življenja in kako nam to uspeva danes, jutri, do konca, do zadnjega diha. Ne, ni se nam treba upirati staranju, le čemu? Samo sprejeti ga moramo, in to z brezpogojno ljubeznijo tako, kot moramo to storiti vsakič znova v sleherni situaciji svojega življenja.
In komur uspe sprejeti življenje v vseh obdobjih, ta je navdušen nad njim, vzljubi in ljubi sebe. Kljub pomanjkanju v preteklosti se ne pritožuje. V nasprotju z onimi, ki so obtičali v obžalovanju in očitanju, kajti v njih je preveč neizživetega življenja in ne zmorejo sprejeti sebe – z vsem svojim življenjem. Poleg starosti istočasno sprejeti tudi svojo preteklost je najpomembnejša naloga, ki jo moramo opraviti, če želimo živeti v stiku s seboj, v bogastvu notranjega miru. Obrniti se navznoter, se posvetiti svojemu bistvu in odkriti svoje notranje bogastvo. To pa je proces, ki terja veliko mero odločnosti, da ostanemo zvesti temu pravilu.
Kaj vse mora opustiti starejši človek, se na novo naučiti, sprejeti? Naučiti se mora odnosa do osamljenosti, kajti v procesu staranja bo moral opustiti številne, morda celo najpomembnejše medosebne odnose … Znanci odhajajo, umirajo, zapustijo le spomine. V samoti razmišljati, brati knjigo, meditirati ni boleče. Osamljenost pa je občutek, ki je največkrat v povezavi z zavrženostjo, nekoristnostjo. Ta ima korenine v rani mladosti, otroštvu.
Starost nas izzove, da se nekako vadimo v odpovedovanju. Ne moremo se oklepati otroštva niti mladosti. Če torej želimo rasti in se razvijati, moramo dovoliti, da nekaj starega odmre in da prostor novemu. V starosti pa je to občutenje pogosto boleče. Odpovedati se moramo svojemu ustvarjenemu imetju. Nekateri tega ne zmorejo in se oklepajo svojega premoženja, bdijo nad njim, tare jih nenehna zaskrbljenost. Premišljati bi morali o tem, da moramo umreti in se v smrti končno odpovedati vsemu svojemu imetju. Na koncu je pomembno, da dajemo s toplo in ne z mrzlo roko. Pomembno je, da smo zmogli ustvarjati ljubeče odnose, ki temeljijo na iskrenosti in brezpogojni ljubezni.
Odpovedati se moramo zdravju. Nekateri starejši gledajo na zdravje kot na imetje. Zdravja se želijo oklepati, dokler je mogoče. Prav je, da poskrbimo za svoje zdravje, toda pešanje zdravja v starosti je naravna pot. In kdor se osredotoča samo na svoje zdravje, se življenja ne more v resnici veseliti, temveč lahko celo zboli.
Ena izmed odpovedi v starosti je tudi odpoved moči. Veliko starejših ima težave pri odpovedi vpliva, posebno tisti, ki so opravljali pomembna dela, bili na primer na vodilnih delovnih mestih. Lastno vrednost črpajo le iz svoje moči. Pojavijo se problemi v odnosih v družini, kajti stalno dokazovanje moči in znanja vodi v velik napor in upor staranju. Podobno se zgodi, ko se človek ne zmore odpovedati egu, torej lastnemu jazu. In to je najtežja naloga od vseh. Kajti odpoved imetju, moči in zdravju vedno pomeni odpoved egu. Imetje in moč namreč krepita ego.
Življenje je popotovanje, je kot vožnja z avtobusom. Nekateri si zastrejo okna s temnimi zavesami, tako da jim onemogočajo pogled na prevoženo pot. Življenje prevozijo, kot da bi bili slepi. Drugi se spet predajajo sončnim žarkom in se prepustijo doživetjem. Vsak na svoj način izbira poti.
Vselej pa smo popolnoma odgovorni za vse, kar izberemo, odgovorni smo za svoje misli, dejanja, občutke. Žal se nekateri prepozno ali pa nikoli ne sprijaznijo s tem dejstvom. Resnico moramo iskati, ko jo še lahko iščemo, ne ko smo onemogli in v zadnjem življenjskem obdobju, ko že delamo inventuro svojega bivanja in poslanstva.
Vsako življenjsko obdobje nosi posebne trenutke. Vsako je enkratno, neponovljivo. Staranje, umiranje in odhod so del življenjske poti. Uspešno staranje je odvisno od nas samih. Do kolikšne mere smo pripravljeni prevzeti odgovornost tudi v trenutku, ko se ne moremo več sprenevedati. Vedno smo samo ljudje, ne dobri ne slabi. Samo bolj ali manj ranjeni, bolj ali manj pozdravljeni starih ran.