LITERARNE STRANI
O izpolnjenih sanjah
Po dolgih težavnih dneh, dežju, hladu in vetrovih je dan sončen, prijazen. Rahel vetrič kodra mojo lipico. Že dolgo sem odvisna od pogleda skozi okno. Vso lepoto zunaj lahko boža le moj pogled, roke in noge so opravile svoje posle. Vse moje kraljestvo je soba s posteljo in vozičkom ter pogledom skozi okno. Lepi smreki doli na koncu vrta je nevihta odlomila vrh, podobni sva si, obe sva prepuščeni usodi in času, ki je relativen. Poleg osiromašen oreh gosti detla, ki razbija po suhih vejah in ga včasih prepodi veverica, ki hodi iz gozda, teka z veje na vejo, potem se spusti dol in poišče oreh, ga v gobčku odnese na drevo pa s plenom skoči na smreko, z nje na hruško, od tam na tla in izgine v travi na poti v gozd.
Danes mi pogled objema mojo lipico. Bogata je s cveti, ki se bodo kmalu odprli, njihov vonj bo prinašal ugodje v moj svet. Lipico sem našla na Resi v Kočevskem rogu. Rastla je med robom zbirališča vode iz bližnjega izvira. Njene korenine so napol visele nad vodo, ki je izdolbla zemljo z roba. Zlahka sem jo izpulila, prinesla domov ter jo posadila ob štor odstranjene hruške, ki je postala moteča za promet po cesti. Lipica je zrasla in se posušila, pustila sem mladico, njeno suho deblo pa odstranila. Še enkrat se je ponovilo, tretji poizkus je uspel. Jaz sem medtem dvakrat preživljala hude čase, bolezen me je skoraj ugonobila in predlani sem sama sebi obljubila, da bom počakala, dokler lipa ne zacveti. In zdaj je ta čas. Junij in cvetoča lipa. Končno. Ampak mojo lipico je začel ogrožati promet, ki postaja neznosen, pa …
Vseeno pa bom skoraj deležna omamnega vonja cvetoče lipe. Dočakala sem. Lepo, čudovito!
Joža Sladič
Moški in ženska
(Malo zares in malo za hec)
Na obrobju gozda je zazevala pusta goličava, ker je vihar podrl ogromno dreves. Mož in žena sta sklenila, da bosta posadila nekaj novih drevesnih sadik, borovce in kakšno brezo.
S potovanja sta prinesla sadiko breze. Posadila naj bi jo naslednji dan. Dopoldanski opravki, nekateri skupni, nekateri samo njegovi ali njeni, in že je bilo popoldne. Spomnila se je na sadiko. Vse je imela v glavi: kje naj bi bila posajena, kaj bo pod njo, mogoče bo okoli nje nasadila še nekaj rož. Tudi klop bi lahko postavila. Razgled bo lep. Gledala jo bo s kuhinjskega okna, se veselila, ko bo rasla, in jo občudovala vsako jesen, ko bodo njeni nežni drobni listi postajali zlati.
»Greva zdaj posadit brezo?« je naslednjega dne vprašala moža. »Saj sem jo že posadil!« Za trenutek je obstala: »Ja, kje si jo pa posadil?« »V gozdu, tam, kjer sva rekla.« »Ja … Pa kje v gozdu? Pokaži mi.« »Za kozolcem,« je bil kratek. »Tam sploh ni primerno! Ne bom je mogla opazovati!« se je razjezila. »Tam je bilo največ prostora in tam bo imela najboljše pogoje za rast. Sem mislil, da te bom presenetil …« je užaljen pojasnjeval. »No, greva pogledat.« In sta šla. Seveda ji mesto ni bilo všeč, ker si jo je v mislih že naslikala nekje drugje. On ji je potrpežljivo razlagal, da je njegova izbrana lokacija optimalnejša za belo lepotico. Skoraj jo je prepričal. »Dobro, bova pa še eno posadila … kdaj pozneje,« se je vdala. »Jutri pa bova prinesla še nekaj mladih borovcev.«
Borovce sta zasajala skupaj. »Tukaj, kjer je breza, bi pa lahko bil borovec,« je rekla ona. Mož se je v hipu odločil. Brez ene same besede. Sadiko mlade breze je potegnil iz sveže zasute jame in vanjo sta skupaj posadila bor. »Kje si si zamislila brezo?« Pokazala je. Skopal je novo jamo, ona pa jo je posadila vanjo. »Ampak tukaj ne bo tako dobro rasla, ker je med dvema drugima drevesoma,« je še dodal. »Se pa vidi s kuhinjskega okna!« je pripomnila ona.
Proti večeru sta ju obiskala prijatelja. Zakonca približno enakih let kot onadva. Pogovarjali so se, kaj so delali čez dan. Pa sta povedala, kako sta sadila brezo. Vsak svojo verzijo. Prijateljica se je odzvala na njeno pripoved in rekla: »Kaaaj, nič te ni vprašal, kam jo naj posadi?« Prijatelj pa je vzkliknil: »Kaj se pa ženske razumejo na drevesa! Čisto nič.« Ženski sta se zarotniško spogledali in hoteli nekaj ugovarjati, a sta se premislili. Nekaj trenutkov so vsi molčali, potem pa so se zasmejali.
V prihodnje bodo skupaj gledali skozi kuhinjsko okno, kdaj bo, če bo, ozelenela mlada breza.
Mira Smrkolj
Sreča
Sreča je, da ob misli nate zaspim,
sreča je, da se zjutraj zbudim.
Sreča je, da tudi zate živim.
In sreča je, da s tabo svojo srečo delim.
Tudi to je sreča, da slišim petje ptic.
In to je sreča, ko prineseš mi šop cvetlic.
Prava sreča je, ko otrok pokliče te,
in sreča je, ko mir občutimo ljudje.
In to je zame sreča, ko z nežnimi očmi pogledaš me,
o draga sreča, kakor zarja božaš me.
Neskončna sreča, ko k meni znova vračaš se,
o sreča, ljuba sreča, NIKOLI NE ZAPUSTI ME.
Cecilija Čebašek
Rumov lonec
Foto: Shutterstock
Lahko pa je življenje
kot rumov lonec,
že s prvimi sadeži
slutiš okusa konec.
Če v njem je tekočina žlahtna,
lahko nastane vsebina slastna.
Vanj se vlagajo
zreli plodovi letnega časa,
od češenj, marelic, sliv,
hrušk in ananasa.
Z žlahtno tekočino izravnani
so okusi,
manj zaznavne oplemeniti,
bolj ostre pa obrusi.
Sčasoma raste obstojnost
in moč vsebine,
zmes čudovitega okusa
in arome fine.
Pijačo, ki jo z veseljem ponudiš
vsem, ki jih imaš rad,
naj si bodi prijatelj,
sosed, sorodnik, brat.
Če v zreli sadni lonec
grenki sadež pride,
spremeni se okus vsebine,
vendar žlahtnost nje
zato ne mine.
Sčasoma okus grenkobe
žlahtnost vsebine še poveča,
posebno če je v loncu
večja sadja gneča.
Tako vlagamo
v lonce našega življenja
dobra dela, odrekanja
in zrelih let spoznanja.
V tekočini ljubezni, trpljenja in dela
kali se osebnost cela.
Če pade v tak lonec življenja
grenak sadež,
ne zdrobi se duše celovitost,
trpljenje jo povzdigne
v še večjo plemenitost.
Vlagajmo varno
v lonce našega življenja
sadove umetnosti, ljubezni,
dela in snovanja,
da nam bo dana moč za bogove,
grenke sadeže spreminjati
v užitne plodove.
Emil Eberl