Druženje, izleti, zabava in ples

Prosti časjulij '25Potovanja

REPORTAŽA: SREČANJE BRALCEV IN PRIJATELJEV VZAJEMNOSTI

Kar težko je verjeti, da je minil že mesec od našega druženja na Krku, saj so vtisi še precej živi. Naj tale reportaža bralce in prijatelje Vzajemnosti, ki ste bili z nami, spet spomni, kako prijetno smo se imeli na štiridnevnem oddihu. Tiste, ki ste tokrat manjkali, pa naj spodbudi, da boste prihodnje leto potovali z nami …

V Njivice na otoku Krku smo se v nedeljo, 1. junija, pripeljali s petimi avtobusi z vseh koncev Slovenije. No, pravzaprav smo tja prispeli iz Rovinja, kjer je bil naš prvi izletniški postanek. Rovinj imamo v spominu najbolj po tovarni tobačnih izdelkov, ki pa so jo pred leti preselili na obrobje mesta. Pa ste vedeli, da mu pravijo tudi mesto dimnikov? Staro mestno jedro ob morski obali se ni moglo širiti, zato so prišleki dozidavali že obstoječe hiše, vsako stanovanje pa je potrebovalo svoj dimnik. Druga zanimivost, ki je veljala v preteklosti, pa so koze. Rovinjčani so jih zelo cenili (imajo jo celo v mestnem grbu), saj so pomagale preživeti celim generacijam prebivalcev. A v času Jugoslavije so v teh krajih koze veljale za državne sovražnice, ker naj bi po mnenju takratne oblasti preveč opustošile naravo. Ljudje, ki so si drznili na skrivaj vzgojiti kakšno žival, so tvegali hudo kazen …

Kdo zna več?

V Njivicah smo prijatelji Vzajemnosti imeli svojo bazo v hotelu Aminess Magal. Ko smo se zbrali na terasi ob pijači dobrodošlice, smo se najprej prešteli: kdo je z nami vnovič, kdo prvič, koga ni … Kako lepo je bilo videti toliko znanih obrazov! Nekateri prihajajo na naša srečanja že deset, 15 in celo 17 let, Marija Golob iz Novega mesta pa se je udeležila čisto vsakega srečanja do zdaj in vselej s sabo pripeljala še za cel avtobus sovrstnikov. Res smo v teh letih postali prava prijateljska skupnost, kot je v uvodnem pozdravu dejala odgovorna urednica Jožica Dorniž. Z odprtimi rokami pa medse sprejmemo vsakega novega člana.

Program naših srečanj je vselej precej zgoščen. Zaradi visokih temperatur smo vse dni bolj ali manj uspešno iskali senco in osvežitev v morju. Peli smo nekoliko manj, smo pa zato več plesali. Odlično nas je zabavala skupina Insula (pravijo si bend za sve prigode), le zadnji večer smo zašli v bolj rokerske vode. Sodelavci Turistične agencije Kompas Renata, Andreja, Stanka, Ančka, Anja, Rado, Janez in Mitja z neutrudno Drito na čelu so skrbeli, da je vse potekalo, kot mora. Rdeča nit večernih druženj je bil kviz, ki sta ga pripravila veseljaka Žiga Tominec in Lovro Prešiček. Vprašanja niso bila niti malo lahka, zato so morale sodelujoče skupine krepko tuhtati, da so osvojile nagrado. Marsikateri so bili navdušeni nad njuno prijaznostjo in hudomušnostjo, za vrtenje po plesišču pa sta od udeleženk prejela še dodatne pohvale.

Ko smo izletnike spraševali, zakaj se tako radi odpravijo na oddih z Vzajemnostjo, so vsi po vrsti odgovarjali: ker že vemo, koga vse bomo srečali, ker bomo kaj novega slišali in kaj lepega doživeli ... Nekateri si že doma pripravijo vprašanja za vrtnarja Davorja Špeharja, čeprav že na predavanju deli številne preizkušene in učinkovite nasvete za vrtnarjenje. Tudi zdravnika Aneja Kokovnika in Ceneta Jereleta vedno prisrčno pozdravijo. Veliko jim pomeni, da je na štiridnevnem letovanju poskrbljeno tudi za zdravniško oskrbo, če jo kdo potrebuje. Najbolj pa udeležence veseli, da lahko z njima sproščeno poklepetajo, ju vprašajo za kak nasvet ali drugo mnenje. Zaradi spleta okoliščin tokrat z nami ni bilo Savine Vybihal, ki običajno s telosvatbo pošteno razgiba izletnice in izletnike, a jo je uspešno nadomestila Renata Zupančič. Vsako jutro je bilo na jasi pod borovci več telovadk in telovadcev.

Prvič pa je bila na srečanju Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije. Ker je pred upokojitvijo delala kot kriminalistka, je udeležencem svetovala, kako naj se zavarujejo, »da ne bodo lahek plen fakinov«. Izkušnje so jo naučile, da se nasilje in zlorabe pojavljajo povsod, tudi v družinah, ki so na videz urejene in dobro situirane. Največ nasilnih dejanj pa se zgodi ravno v domačem okolju. Starejši so pogosto žrtve svojih bližnjih, ker pa jih je sram in bi jih radi zaščitili, to le redki priznajo. Dostojanstvo vsakega človeka je treba spoštovati. Sprevržena dejanja je treba vedno prijaviti tudi zato, da se ne dogajajo več, svetuje Zdenka Jan. Prav tako velja upoštevati še nekaj njenih opozoril: bodite pozorni, koga spustite v svoj dom, prišleke, ki pridejo na vrata prosit za kozarec vode ali s katerim drugim izgovorom, a jih ne poznate, odpravite kar skozi odprto okno ali z balkona. Zavarujte se pred morebitnimi vlomi tako, da ne razglašate na družabnih omrežjih, kam se odpravljate zvečer ali da boste odpotovali in kdaj se vrnete, v stanovanju pustite prižgano kakšno luč ali radio, prosite sosede, da praznijo nabiralnik. Bodite previdni pri komuniciranju na spletu: ne nasedajte prošnjam za denar, ne odpirajte elektronske pošte ali SMS-sporočil, ki naj bi jih poslala banka ali policija. Zagotovo gre za prevaro. 

Širimo obzorja

V štirih dneh smo obiskali kar tri otoke. Na Krku, ki je drugi po velikosti, a najbolj zelen med hrvaškimi otoki, stalno živi okoli 20 tisoč ljudi, v poletni sezoni pa ga preplavi na tisoče turistov. Ne privablja jih le čisto morje, urejenih ima več kot 300 kilometrov sprehajalnih poti (prav skozi Njivice poteka etapa Camina Krk). Ogledali smo si znamenitosti glavnega mesta Krk: obzidje, staro mestno hišo, Veliki trg, Trg krških glagoljašev, Marijino cerkev, frančiškanski in benediktinski samostan ... Potem smo se odpeljali v Vrbnik, najstarejše naselje na otoku. Z olajšanjem smo ugotovili, da smo še prav postavni, saj se ni nihče zataknil v najožji ulici na svetu, imenovani Klančić. Ustavili smo se še v Sirarni Magriž, kjer smo pokusili vrsto domačih dobrot. Zakonca Mrakovčić sta leta 1979 začela kmetovati z 20 ovcami, zdaj jih imata več kot 200 in za svoje sire – pa tudi oljčno olje – že vrsto let dobivata najvišja priznanja.

Drugi dan smo odpluli do otoka Raba. Posadka ladje Tajana je poskrbela, da nam ni nič manjkalo, celo delfine so privabili v bližino ladje. Zgovorni vodnik Ive nas je med plovbo ter tudi na kopnem zalagal s podatki in zanimivostmi. Sprehodili smo se po še dokaj praznem mestu z značilnimi ozkimi ulicami, stopnišči, parki, cerkvami in znamenitim zvonikom. Nato smo se zapeljali do Golega otoka, kjer je bilo po drugi svetovni vojni zloglasno taborišče za politične nasprotnike režima. V zadnjih desetletjih je močno spremenil podobo, razrasla sta se grmovje in drevje, zrasle so bujne fige, visoke murve, polne plodov, povsod je videti preproge živo rumenih cvetov nizkih kaktusov. O nekdanjem zaporu pričajo le razpadajoče stavbe in že čisto obledele parole na njih ter naokrog razsuti koščki ploščic, ki so jih nekdaj delali zaporniki.

Tudi zadnji dan se nismo takoj napotili proti slovenski meji, pač pa smo se ustavili na Reki, tretjem največjem hrvaškem mestu, ki pa v zadnjih desetletjih izgublja prebivalstvo. Slišali smo marsikaj zanimivega o bogati zgodovini mesta. Med drugim smo se sprehodili po veliki in odlično založeni tržnici, ki stoji v bližini Hrvaškega narodnega gledališča Ivana Zajca. Preden smo si dokončno pomahali v pozdrav, smo si obljubili, da se znova vidimo na jubilejnem 20. srečanju bralcev in prijateljev Vzajemnosti.  

Anita Žmahar