Lakota je strašna, a še hujša je žeja

Zgodbeseptember '25Ljudje Zgodovina

»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.

Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942.