Zgodovina
-
Iz zgodovine
Poročna slika Franca in Angele Martinčič (par na levi) je nastala 16. novembra 1926 v francoskem mestu Raismes, kjer je Franc delal kot rudar. Po vrnitvi domov leta 1928 sta zakonca prevzela kmetijo v vasi Jelovo nad Radečami. Rodilo se jima je sedem otrok, od katerih sta dva umrla že v otroštvu. Fotografijo hrani njun najmlajši sin Zdravko Martinčič iz Radeč.
Na fotografiji so otroci, ki so leta 1942 obiskovali vrtec v Lokvi. Kraj je takrat spadal pod Italijo, zato je bil pogovorni jezik v vrtcih in šolah italijanski. V prvi vrsti šesta z desne sedi Marija Trobec iz Kopra, ki še vedno ohranja stike s tremi prijateljicami iz najzgodnejših let.
Razloženo naselje sredi zakraselega sveta
ODSTRTE PODOBE – HINJE
Vasica z obcestnim jedrom leži v južnem delu Suhe krajine, v kraški kotanji pod Pleškim hribom (578 m), in je po številu prebivalcev eno manjših naselij v občini Žužemberk. V okolici je valovit, močno zakrasel svet, poln z gozdom in košenicami prekritih vrtač. »Hinje so kot Miklavžev hrib prvič omenjene leta 1382. Na panoramski fotografiji iz dvajsetih let 20. stoletja izstopata župnijska cerkev Marijinega oznanjenja in ob njej mežnarija ter na desni leta 1906 zgrajena šola. Na njivah v ospredju so Hinjci za lastne potrebe pridelovali žito, koruzo, krompir in druge poljščine,« pravi 73-letni upokojeni upravnik hinjske pošte Ciril Papež.
-
Iz zgodovine
Vas je bila do leta 1945 središče Brd
ODSTRTE PODOBE – KOJSKO
Razpotegnjeno naselje na vzhodu Goriških brd leži na flišnem slemenu med povirjema potokov Birše in Pevmice. »Kojsko je bilo do leta 1945 upravno in kulturno središče Brd, pri čemer je pomembno vlogo odigrala rodbina grofov Coronini, ki so tu živeli med letoma 1630 in 1874 (leta 1782 je grofa Rudolfa Coroninija obiskal tudi papež Pij VI.). Po njihovi zaslugi se je kraj naglo razvijal in izgubljal kmečki značaj ter v letih 1808–1813 postal sedež občine, v času avstro-ogrske monarhije z ustanovitvijo občine Šmartno-Kojsko leta 1850 pa je dosegel vrhunec,« pravi 79-letni upokojeni kemik in ljubiteljski zgodovinar Miloš Kumar.
Vasici sredi kraške velikolaške pokrajine
Zgodbemarec '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE
Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.
-
Iz zgodovine
-
Iz zgodovine
Članek Knjižice spominov na skupne dni iz prejšnje številke Vzajemnosti me je spodbudil k pisanju, saj sem nedavno odkrila očetovo spominsko knjigo. Našla sem tudi pisma, ki jih je pisal mami, ko je odšel na služenje vojaškega roka leta 1927 in v katerih jo imenuje »zlata moja«.
Ohranjena so tudi vsa pisma, ki mu jih je mama, Frančiška Regulj, saj še nista bila poročena, pisala k vojakom v srbski Požarevac. Šele zdaj ugotavljam, kako zelo sta bila zaljubljena, kako sta se čakala, ljubezen in predanost pa sta trajali vse do poroke novembra 1934 in naprej do njune smrti. Zame je bilo novo tudi spoznanje, da je oče že takrat pisal pesmi; od mladih let je bil v rodnem Motniku organizator kulturnega dogajanja. Se je pa življenje mojega očeta Franca Drolca začelo trdo, na revni domačiji s po eno kravo in prašičem. Kolikor je bilo pri hiši sveta, ga je bilo treba obdelati ročno, saj je bil v hribu ali na bregeh. Rodil se je 3. avgusta 1907 v Motniku št. 55 očetu, prav tako Francu, in materi Jeri Gertrudi, rojeni Bervar. Ko je mama Jera ob porodu šestega otroka januarja 1915 umrla, je oče ostal sam s štirimi majhnimi otroki in se naslednje leto nato poročil z Marijo Regulj. V tem zakonu se je rodilo še 6 otrok, preživeli so trije.
Šola je tudi središče kulturnega in športnega življenja v kraju
ODSTRTE PODOBE – LAPORJE
Razpotegnjena gručasta središčna vas na severnem vznožju osrednjega dela Dravinjskih goric leži na prehodu v dolino potoka Ložnice. »Kot vidimo na zgornji sliki, nastali pred skoraj 130 leti, se je jedro vasi izoblikovalo okoli župnijske cerkve sv. Filipa in Jakoba, druge domačije pa so raztresene po bližnjem gričevju. Desno od cerkve stoji mežnarija in za njo prva šolska zgradba iz leta 1842, nato sta Motalnova domačija in Posegova hiša, v kateri sta bili kasneje tudi gostilna in pošta. Na drugi razglednici iz tridesetih let 20. stoletja pa je na spodnji desni sliki predstavljeno leta 1906 postavljeno šolsko poslopje, v katerem – večkrat preurejenem in posodobljenem, večinoma s samoprispevki – že 120 let deluje laporska osnovna šola,« pravi 85-letni upokojeni dolgoletni ravnatelj te šole Ferdo Ključevšek.
-
Zgodbefebruar '26Ljudje Zgodovina
Fotografija je bila posneta maja 1945 ob koncu druge svetovne vojne na Martinkovem vrtu v vasi Gorenje Polje. Stojijo od leve: Olga Eberžnik, Vida in Jožica Markovič, Olga Kavčič in Malka Urbančič, spodaj sedijo Franci Urbančič, Lojze in Lado Eberžnik, na sredini pa sta otroka Jože Matkovič in štiriletna Milica Klinčeva oziroma Milica Jakopin iz Novega mesta, ki hrani fotografijo.
Fantič, ki pase kravice, je Jure Golob z Golega nad Igom. Fotografirali so ga v Vidmu - Dobrepolju jeseni leta 1955.
Knjižice spominov na skupne dni
Prosti časfebruar '26Zgodovina Kultura
Še hranite svojo spominsko knjigo iz mladosti? Kdaj ste jo nazadnje prelistali? Se spomnite, katera sošolka vam je narisala najlepšo sliko, kateri verz ste najpogosteje napisali vi?
Spominske knjige niso le osebna dediščina, nekakšni dnevniki, ki pripovedujejo zgodbe o vezeh med ljudmi. Veliko povedo tudi o vrednotah nekega obdobja. Nekoč je bilo izmenjevanje spominskih knjig izjemno priljubljeno, še posebej pri dekletih, ugotavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so pripravili razstavo na to temo. Kar 57 posameznikov jim je posodilo 132 spominskih knjig, ki obujajo spomin na pozabljeno tradicijo, ki je še pred prelomom tisočletja potonila v pozabo.