Zgodovina
Na razvoj vasi je vplivala bližina fužine v Radovni
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KRNICA
Razloženo naselje z gručastim jedrom v kotanji pod strmim Kočevnikom (838 m) leži v Gorjanskem kotu v dolini rečice Radovne in nad njo, na križišču cest v Radovno, na Pokljuko in Mežakljo. Krnica je s 70,443 kvadratnega kilometra površinsko največja vas v gorjanski občini, ki jo sestavlja trinajst naselij. »H Krnici spada sedem večjih ali manjših zaselkov: Zabrezno, Postojna, Hotunje, Perniki, Zamost, Zakolovrat in Spodnja Radovna. Najlepši pogled na vas se pokaže, ko se povzpnemo na pol poti proti Zatrniku. Pod seboj vidimo Krnico in zaselke, jugovzhodno in zahodno od nje so na ravnicah ledeniških teras vaška polja in travniki. Pogled nas popelje naprej do Gorij z okolico, na radovljiško deželo, ki jo zaključujejo Karavanke in v daljavi Kamniške planine,« nam 86-letni upokojeni učitelj tehnike na OŠ Gorje Jože Kosmač, po domače Psjakov, opiše svoj rojstni kraj, o katerem je pred dvema letoma napisal imenitno krajepisno kronologijo.
Poligraf je strah in trepet lažnivcev
IZ ZGODOVINE
Pregovor, da ima laž kratke noge, bi se moral z izumom poligrafa pred dobrim stoletjem potrditi, pa vendar to le ni čisto tako … Rezultati preverjanja s poligrafom na sodišču ne veljajo kot dokaz, so pa preiskovalnim organom v pomoč pri usmerjanju preiskave.
Da bi ujeli lažnivce, so stari Kitajci med zasliševanjem obtožencu v usta dali grižljaj nekuhanega riža. Če ga je izpljunil suhega, je veljal za lažnivca. Menili so, da stres, ki ga povzroča strah pred odkritjem laži, upočasni pretok sline, zaradi česar ima osumljenec suha usta. V Perziji so 500 let pred našim štetjem obtoženega bosega napotili po vročem železju, nato so mu noge za tri dni zavili v cunje. Ker so verjeli, da bog ščiti nedolžne, so obtoženega oprostili, če so se opekline lepo celile, kar je bil dokaz njegove nedolžnosti.
-
Na fotografiji, ki je bila posneta okoli leta 1955, je Cvetka Deleja (levo). Bila je sošolka in dobra prijateljica Tinke Čopar, kasneje poročene Hribršek. Ker so se po koncu osnovne šole njune poti razšle, jo vabi, naj se ji oglasi v Lokah pri Mozirju.
Fotografija zaključnega razreda šiviljske šole je predvidoma nastala januarja 1928. Med dekleti je v drugi vrsti tudi mama Marjetice Kovačič iz Ljubljane, ki nam je fotografijo poslala v objavo.
Močna kmečka družina Hrastnik iz Skorna se je zadnjič skupaj postavila pred fotografa tik pred letom 1940. Poleg starih staršev, stricev in tet tretji z leve stoji Jože Hrastnik, oče Marije Prodnik, ki hrani fotografijo.
-
Prosti časjulij '25Zgodovina Kultura
LITERARNE STRANI
Kracanje črk
»Komaj se je vojna oddaljila, že nam šola je grozila. Tovarišica učiteljica Šlibarca na tablo črke nam kraca!« Tako se spominja Valentina Kindlhofer iz Zasipa pri Bledu, ki je med učenci, ki so obiskovali osnovno šolo v Zasipu v šolskem letu 1945/46. Njihova prva učiteljica je bila Amalija Šlibar (na fotografiji desno), druga pa Jakobina Žitek.
Moja šola
Da ne bom šla v šolo nikoli, čisto zares nikdar, sem bila tedaj trdno prepričana. Z mamo sva živeli malo ven iz vasi. V bližini ni bilo otrok, k nam so prihajali le odrasli ljudje, zato sploh nisem znala navezati stikov z otroki niti se med njimi nisem dobro počutila. Gotovo sem bila tudi precej razvajena in nemalokrat sem slišala tisto grožnjo: »Boš že videla, ko boš šla v šolo!«
V dveh dneh preselili dva tisoč civilistov
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. O njej je bilo napisano ogromno knjig, a še vedno je ostalo marsikaj nepojasnjenega in spregledanega. Predvsem so dobro obdelane vojaške operacije in bitke, manj pa, kaj se je dogajalo s civilnim prebivalstvom. Tudi ena največjih medvojnih operacij anglo-ameriških zaveznikov v Sloveniji in ena največjih evakuacij civilistov med drugo svetovno vojno, ko so med 25. in 26. marcem 1945 iz Bele krajine z letali preselili več kot dva tisoč ljudi v osvobojeno Dalmacijo, je v zgodovinskih knjigah omenjena le bežno s stavkom ali dvema.
Podobe naroda na Gasparijevih razglednicah
Na Krakovskem nasipu v Ljubljani je do konca julija na ogled zunanja razstava Podobe naroda na razglednicah Maksima Gasparija.
Pripravili so jo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), kjer je eden najbolj prepoznavnih slovenskih slikarjev delal 20 let kot risar in restavrator. Tako je bil v stalnem stiku z etnografsko tematiko, ki je zaznamovala njegov slikarski opus pa tudi razglednice. Na panojih so povečane razglednice iz zbirke zbiralca Marjana Marinška, ki velja za eno najpopolnejših in najobsežnejših. Najstarejša je iz leta 1903, na ogled so tudi serija Vojska v slikah ter deklaracijske in plebiscitne razglednice, ki so služile kot propagandno orodje v podporo...
V obeh vaseh prevladovala govedoreja in gozdarstvo
Zgodbejunij '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – STARA OSELICA, PODGORA
Sosednji razloženi vasi ležita v zgornjem delu Poljanske doline, nedaleč stran od nekdanje deželne meje med Kranjsko in Goriško. Sta na jugu Škofjeloškega hribovja med dolinama potokov Kopačnica in Hobovščica, levih pritokov reke Poljanska Sora. Spadata v občino Gorenja vas - Poljane in krajevno skupnost Trebija ter župnijo Stara Oselica. V vsaki od njiju živi nekaj več kot dvesto prebivalcev. »K naselju Stara Oselica spadajo zaselek Sv. Pavel pri župnijski cerkvi spreobrnitve sv. Pavla in domačije okrog Škrbinove kapelice, imenovane Podklop. Podgoro sestavlja več delov, pri čemer se osrednji del pod gozdnato vzpetino Hrastje imenuje Na vasi, ob bivši tovorni poti proti Trebiji, Stari Oselici in na Tolminsko je Pilovc, najstarejši del Košenije je potisnjen pod hrib Planina, največ hiš pa stoji v spodnjem delu vasi ob glavni cesti proti Hotavljam,« je dejal 84-letni upokojeni ekonomist Anton Bogataj, Pilovčan z Jákapove domačije s hišno številko 29.
-
-
AKTUALNO
Da se zlo, storjeno med drugo svetovno vojno, ne sme pozabiti, je v začetku maja odmevalo na spominski slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve največjega ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Udeležila se je je tudi delegacija sedemdesetih Slovenk iz Slovenije in avstrijske Koroške.
Njihova prisotnost na kraju nekdanje groze ni bila zgolj poklon spominu, temveč tudi izpolnitev zaveze, ki so jo sinovi, hčere, vnuki in vnukinje dali svojim mamam in babicam, da njihov glas ne bo utonil v pozabo. Udeleženke in udeleženci so ogled taborišča doživeli zelo čustveno, marsikdo je šele tam doumel vse grozote, ki so jih prestale taboriščnice. Posebej jih je ganila slovenska spominska soba kot simbol odpora, trpljenja in neizmerne moči žensk, ki so kljub nečloveškim razmeram ohranile upanje in dostojanstvo.
-
Marija Srebočan s Polzele, z dekliškim priimkom Palir, se je z mamo Marijo fotografirala v Šoštanju leta 1955.
Danes nikjer ne bi našli tako številčnega razreda, kot je bil prvi razred osnovne šole v Slovenskih Konjicah leta 1950. Med učenci, mnogi so bili kar bosi, ki so se fotografirali s tovarišico Seručar, je tudi Pavel Leskovar iz Vojnika, ki je poslal fotografijo v objavo.
Množica mladih fantov je pred skoraj sto leti obiskovala podoficirsko šolo v Zagrebu. Med njimi je bil tudi stric Jerneje Miklič iz Grosuplja, ki je poslala fotografijo v objavo.