Zgodovina
Šola je tudi središče kulturnega in športnega življenja v kraju
ODSTRTE PODOBE – LAPORJE
Razpotegnjena gručasta središčna vas na severnem vznožju osrednjega dela Dravinjskih goric leži na prehodu v dolino potoka Ložnice. »Kot vidimo na zgornji sliki, nastali pred skoraj 130 leti, se je jedro vasi izoblikovalo okoli župnijske cerkve sv. Filipa in Jakoba, druge domačije pa so raztresene po bližnjem gričevju. Desno od cerkve stoji mežnarija in za njo prva šolska zgradba iz leta 1842, nato sta Motalnova domačija in Posegova hiša, v kateri sta bili kasneje tudi gostilna in pošta. Na drugi razglednici iz tridesetih let 20. stoletja pa je na spodnji desni sliki predstavljeno leta 1906 postavljeno šolsko poslopje, v katerem – večkrat preurejenem in posodobljenem, večinoma s samoprispevki – že 120 let deluje laporska osnovna šola,« pravi 85-letni upokojeni dolgoletni ravnatelj te šole Ferdo Ključevšek.
-
Zgodbefebruar '26Ljudje Zgodovina
Fotografija je bila posneta maja 1945 ob koncu druge svetovne vojne na Martinkovem vrtu v vasi Gorenje Polje. Stojijo od leve: Olga Eberžnik, Vida in Jožica Markovič, Olga Kavčič in Malka Urbančič, spodaj sedijo Franci Urbančič, Lojze in Lado Eberžnik, na sredini pa sta otroka Jože Matkovič in štiriletna Milica Klinčeva oziroma Milica Jakopin iz Novega mesta, ki hrani fotografijo.
Fantič, ki pase kravice, je Jure Golob z Golega nad Igom. Fotografirali so ga v Vidmu - Dobrepolju jeseni leta 1955.
Knjižice spominov na skupne dni
Prosti časfebruar '26Zgodovina Kultura
Še hranite svojo spominsko knjigo iz mladosti? Kdaj ste jo nazadnje prelistali? Se spomnite, katera sošolka vam je narisala najlepšo sliko, kateri verz ste najpogosteje napisali vi?
Spominske knjige niso le osebna dediščina, nekakšni dnevniki, ki pripovedujejo zgodbe o vezeh med ljudmi. Veliko povedo tudi o vrednotah nekega obdobja. Nekoč je bilo izmenjevanje spominskih knjig izjemno priljubljeno, še posebej pri dekletih, ugotavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so pripravili razstavo na to temo. Kar 57 posameznikov jim je posodilo 132 spominskih knjig, ki obujajo spomin na pozabljeno tradicijo, ki je še pred prelomom tisočletja potonila v pozabo.
-
IZ ZGODOVINE
Vas Olševek je blizu ceste, ki iz Kranja vodi čez Jezerski vrh v Avstrijo. Šolo so dobili šele leta 1874. Bila je enorazrednica, kar je pomenilo, da so bili v razredu otroci vseh starosti. Tako je učitelj v isti učilnici ene poučeval, medtem ko so drugi pisali naloge.
Učitelj je znal presoditi, kdo izmed otrok bi zmogel še kaj več. Ko je tudi župnik podobno ocenil svojega ministranta, sta Janez Milač in njegova žena sklenila poslušati nasvet: Ivana sta poslala v šolo v Kranju. Seveda se fantič leta 1896 ni mogel vpisati v gimnazijo. Za kaj takega je bilo potrebno nekaj več znanja nemščine, tudi znanje matematike iz vaške šole ni bilo dovolj. Posebna pripravljalna šola je vaške fantiče naučila, kar so v mestnih šolah, kjer je bil pouk po razredih, že znali. Starši so za fanta dobili spregled šolnine.
Kraj je po vojni izgubil podeželski značaj
ODSTRTE PODOBE – HORJUL
Večje gručasto središčno naselje leži na južnem obrobju Polhograjskega hribovja v razširjenem delu doline potoka Horjulščica. Skozenj vodi cesta Dobrova–Lučine, od katere se tu proti jugu odcepi cesta na Vrhniko in proti severu na Koreno nad Horjulom. »Na panoramski razgledniški sliki iz leta 1915 vidimo središče Horjula z župnijsko cerkvijo sv. Marjete ter župniščem in mežnarijo levo od nje, malo bolj oddaljeno pa je pokopališče. V večji stavbi na sredini fotografije je bila do leta 1976 šola, nato vrtec, po letu 2007 pa so tu prostori občine. Večji del parcele v spodnjem delu slike zdaj zasedajo stavbe devetletke s športno dvorano in vrtcem,« je najprej dejal 72-letni upokojeni mag. elektrotehnike Bogdan Seliger.
-
Renkovim štirim otrokom s Krasinca, starim od dveh do deset let, je ob božiču leta 1942 umrla mama. Oče Franc se je junija leta 1943 poročil z Nežo Starešinič. Slavko Renko pravi, da jim ni bila mačeha, pač pa zlata mama, ki je z njimi ravnala enako kot s svojima otrokoma. Učila jih je, da so se imeli radi in si pomagali. Vseh šest je spravila do poklica, saj je bil oče kmalu po poroki težko ranjen v partizanih.
Fotografija razposajene skupine je bila posneta verjetno okoli leta 1957 v Šmartnu pri Litiji. Tja je Olga Högler (dekle v beli bluzi) hodila na obisk k svoji sestri in se igrala z otroki. Vesela bo, če jo kdo od fotografiranih pokliče na tel. št. 041 384 266.
-
Iz zgodovine
Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)
Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.
Število prebivalcev se nenehno povečuje
Zgodbedecember '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LOČE
Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.
V toplih otroških posteljah je testo hitreje vzhajalo
Iz zgodovine
Prijateljici Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turističnega in kulturnega društva Šparžin iz Kort bosta praznični čas tradicionalno namenili pripravi tipičnih božičnih jedi, ki so v preteklosti v istrske hiše vnašale domačnost in povezale družino. Tudi letos bosta kuhali kur anbot, torej kot nekoč. Z nami sta delili nekaj zanimivih receptov in nasvetov, kako pripraviti okusne božične dobrote z istrskim pridihom.
Predsednica društva Šparžin Rozana Prešern pravi: »V društvu se res trudimo ohranjati tradicijo, saj gre za neprecenljivo dediščino, ki jo velja predstaviti ljudem. Na kulinaričnem področju se opiramo na znanja, ki so nam jih predale naše mame in none.«
-
IZ ZGODOVINE
V času, ko se kulturna dediščina čedalje bolj izgublja med sodobnimi trendi, hitrim načinom življenja in pozabo, sta zakonca Nose iz Ivančne Gorice postala tiha junaka slovenskega etnološkega spomina.
Brez državne podpore, le z lastno voljo, ljubeznijo do preteklosti in spoštovanjem do dela naših prednikov in prednic že skoraj četrt stoletja zbirata kmetijsko, obrtniško in rokodelsko orodje, gospodinjske predmete ter druge drobce iz vsakdanjega življenja, ki so oblikovali slovensko podeželje od druge polovice 19. stoletja do začetka druge polovice 20. stoletja. »Najina zbirka ni le muzejska, pač pa je živa pripoved o rokah, ki so obdelovale zemljo, izdelovale kmečko orodje, tkale platno, kuhale na ognjišču, si svetile noči z različnimi laternami, udarjale po starih pisalnih strojih ter poslušale glasbo, ki je donela iz prvih radijskih aparatov,« sta povedala Anica in Štefan Nose, ki obiskovalcem sproti opisujeta predmete. »Lahko rečeva, da ima vsak predmet svojo zgodbo, vsak kotiček muzeja pa postaja dragocen arhiv slovenske identitete.«