Rad lajna po deželi naši
SPOZNAJTE JIH
Jože Jošt - lajnar in zbiratelj starin
O Jožetu Joštu bi lahko na kratko rekli, da je pek, ki je letal na krilih zmaja in zbira, kar mu pride pod roke za dober denar. Obenem pa igra na lajno.
Obiskal sem ga v urejenem domu, ki je obenem neuraden muzej starin, na idilični vzpetini med kopico zelenih gričev v kraju Čreškova med Vitanjem, Dobrno in Novo Cerkvijo. Izhaja sicer z nekdanje domačije Škrbetovih in je poleg sestre eden od treh fantov, ki so se razselili po bližnjih gričih in zaživeli vsak svojo zgodbo življenja. Vajen dela na kmetiji, kjer mu je ostal v spominu vonj po domačem kruhu, je postal pek v pekarnah tedanjega trgovskega podjetja Merx in v zadnjem delu kariere strokovni sodelavec v Etolu, tovarni eteričnih olj in arom. Upokojen je od leta 2008 in je član Društva upokojencev Dobrna.
Z ženo Zinko skrbno urejata zelenjavni in sadni vrt z nekaj vinske brajde. »Da nama ni dolgcajt,« pove prijazna Zinka. »Ja, saj greva rada med ljudi, ko je priložnost, vabilo ali potreba, večinoma pa on itak lajna okrog bolj sam. Ljudje ga vabijo na različne dogodke, rad se druži z vozniki starodobnikov, že od nekdaj pa stika okoli, ko išče starine, ki jih je zdaj polno v hiši, na podstrešju, malem marofu in dvorišču.« Jože je nakopičil že veliko tega: umetniške slike z dragocenimi okvirji, fotografije, knjige, starega fička ter še veliko starejše kolo, veliko starih glasbil, predvsem trompet, trobil basov, harmonik ter pet dragocenih primerkov lajn. K nakupu prvega instrumenta v velikosti večje debele knjige ga je napeljal zdaj že pokojni lajnar Zdravko Debeljak iz Železnikov. Razočaran, da mašinca na mehansko kovinsko ploščo iz let pred 1800 ni delovala ravno navdušujoče, si je sčasoma omislil novo malovečjo lajno, zloženo kot mali kovček. Še vedno deluje, hrani jo kot enega starejših tovrstnih eksponatov v svoji zbirki.
Gospod v fraku
Jože rad zavrti lajno na sejmih in drugih dogodkih
Da bi postal aktiven lajnar, vaški godec, si je s časom omislil tri večje lajne na kolesih. Eno je vmes oddal naprej, dve skrbno pokriti pred prahom pa še zdaj krasita njegovo dnevno sobo. Z njima se odziva na povabila na različne prireditve, bolšje sejme, kmečke in trške prireditve, kjer se pojavlja v oblačilu, podobnem fraku, in s klobukom na glavi ter navija staro lajno, ki predvaja nenavadno ubrane zvoke, podobne srednjeveškim tonom. Poleg tega, da nudi glasbeno kuliso, privablja tudi poglede. Izvedeli smo, da to početje ne terja glasbenega znanja, je pa pomembno, da je človek vešč dostojnega vedenja. Ljudje se radi ob njem fotografirajo, sam pa otrokom rad ponudi kakšno sladico, bombon in zapiska v ustno trobentico za pozornost. Nastopov ne računa, praviloma pa podstavi črn klobuk za kakšen kovanec, kar je bilo od nekdaj zapovedano kot sestavni del lika lajnarja. Tako mu prijetno mineva čas med čudovitimi ljudmi naše dežele. Pred kratkim je bil še letalec in pilot motornega zmaja, pri 74 letih ga višine ne mikajo več, lajna pa vendarle še.