Vključevanje je naša dolžnost
MOJ POGLED
Prava inkluzija ni zgolj prostor, je kraj, kjer je vsakdo cenjen, slišan in vključen. Neznani avtor
Na kaj pomislite ob besedi inkluzija (vključevanje)? Se vam zdi, da je to le beseda ali jo tudi živite? Pogosto nanjo prisegamo, v praksi pa precej šepamo.
Vsi velikokrat jamramo nad vremenom, posledičnim slabim počutjem, celo že nad polno luno in tudi njenimi menami. Pa res vedno upravičeno?
Udeležila sem se mnogih dogodkov, kjer so se predstavljale skupine oseb s tako ali drugačno prikrajšanostjo, in vedno znova ugotavljam, da se njihove zgodbe še vedno dotaknejo le redkih. A nas je k sreči vedno več. In prav vsak dogodek šteje. Srečujem ljubke downovčke pa gluhoslepe, ki me vedno znova pozitivno presenečajo, pred kratkim pa sem spoznala tudi osebe, ki slikajo z nogami in usti. Ali si to lahko zamišljate? Še z rokami ne znam. Zgodilo se je v Dolu pri Ljubljani v začetku septembra. Bilo je poučno, naravnost nepozabno.
Invalidi se namreč pogosto srečujejo z nevidnimi ovirami, socialno izolacijo, nerazumevanjem in omejenimi možnostmi za polno udeležbo v javnem življenju. Z razstavo del treh prav posebnih umetnikov v Erbergovem paviljonu so želeli v srčnem klubu Taraja opozoriti na pomen žive inkluzije, takšne, ki ne ostaja le na papirju, temveč se uresničuje v vsakdanjem odnosu v prostoru in kulturi. Priznanje in čestitke gredo vsem, ki so sodelovali, in ni jih bilo malo.
Spoznali smo Erica, čudovitega mladeniča, starega 22 let, ki se je rodil brez rok. In vendar zanj ni ovir. Nikoli ni sprejemal besed ne morem. Slikati je začel pri sedmih, ravnokar je diplomiral iz vizualnih umetnosti in vedno znova dokazuje, da je mogoče prav vse. Izjemne umetnine izpod njegovih nog so pobeg v svet čudovite domišljije. Odhaja na magistrski študij in vsak dan preseneča.
Naslednja umetnica je Tina, ki s čopičem v ustih ustvarja čudeže. Leta 1999 ji je namreč nesreča s padalom čez noč povsem spremenila življenje. Njene slike so čudovit poklon drobnemu svetu, polne pikapolonic, mravelj, pajkov in metuljev. Gleda s srcem in vidi izjemno čarobnost. Pravi, da omejitev zanjo ni, so le drugačne poti. Išče jih in tudi najde.
Tretja umetnica je Bella Weaver, ki je hudo zbolela in je priklenjena na posteljo, a kljub temu ustvarja izjemne pravljice, ki prinašajo bogata sporočila in ilustracije, ki se dotikajo globin človeškega srca. Take besede, ki celo zdravijo.
Ko sem se vračala, sem razmišljala o začetku pouka v naših šolah. Ali bodo učitelji iskali napake ali nadarjenost otrok? Bodo komu s trojko pri likovnem ob vseh peticah, ki jih ima, celo onemogočili kariero? Kdaj bomo znali nagraditi izjemnost in spregledati šibkosti, ki jih premore prav vsak?
Vsi imamo svojo edinstveno življenjsko zgodbo, ritem in barve. Zato se inkluzija zame ne začne le v zakonih, pač pa v vsakodnevnih dejanjih. Ko se odločimo prisluhniti in slišati. Drugačnost ni ovira, če se je ne bojimo. Je priložnost, da razširimo srce.
Poskusite že danes.