Ali poznate svoje korenine?
ANKETA
Sogovornike smo povprašali, kako dobro poznajo svoje prednike in njihovo življenje.
Suzana Javeršek, moderatorka sistemske postavitve družine in poslovnih sistemov, Sora pri Medvodah: »Poznavanje lastnih korenin mi pomaga razumeti, kdo sem. Ko sem izvedela več o stiskah in travmah v svoji družini, sem lažje razumela tudi sebe. Sistemska postavitev družine mi je pokazala in mi dala orodje za razreševanje, kako se vzorci in bremena prenašajo iz roda v rod, pogosto tudi več generacij nazaj. Tudi če svojih prednikov ne poznamo, se nerazrešene bolečine lahko prenašajo naprej po družinski liniji.«
Bogdana Herman, profesorica slavistike, Ljubljana: » Najstarejše ljudske pesmi in moje korenine – to dvoje se mi zdi povezano do določene mere. Saj korenine niso samo genetika in so gotovo starejše od pojma narod. Narodnozavedni ljudje – mednje prištevam tudi sebe – se zaradi zgodovinskih preizkušenj čutijo hkrati slovenske krvi in so svetovljani. Moje korenine se gotovo začnejo prej in drugje kot le v Galiciji, na Vipavskem, Štajerskem ali Tolminskem – pa tudi tam, kjer je bil en moj stari oče Maistrov borec, drugi pa cesarsko-kraljevi stražmojster na Dunaju.«
Jasmina Stanojević, naravoslovno-matematična tehnica in rodoslovka, Ljubljana: »Kdor svojih korenin ne pozna, je izkoreninjen. Od prednikov nismo podedovali le telesnih značilnosti, temveč tudi talente in osebnostne poteze. Kdor se loti raziskovanja, se ob tem veliko nauči, saj sreča pravo živo zgodovino. Moji stari starši so prihajali iz treh držav, kar pomeni tri materne jezike, tri verske skupnosti in tri različne zgodovinske podlage.«
Zdenka Ferengja, diplomirana ekonomistka, Ljubljana: »Kot deklici mi je mamina teta Mici pokazala knjigo z družinskim drevesom. Najstarejši zapis sega v leto 1652, ko je bil v repertorij ljubljanske stolnice vpisan datum rojstva Andreja Lavrina, prapradeda Uršule Lavrin, ki se je leta 1846 poročila z Josipom Schwentnerjem in je bila prababica moje mame Helene. Družinsko drevo popisujemo še danes, vendar je tako razvejano, da mnogih sorodnikov sploh ne poznam. Nekaj sester mojega pradeda je odšlo tudi v tujino.«
Alenka Steindl, diplomirana ekonomistka, Ljubljana: »Moja mama in oče sta rada pripovedovala o svojih starših, rojenih v zadnji četrtini devetnajstega stoletja v okolici Ljubljane. Očetova mati je imela majhno kmetijo, oče pa je bil delavec v tobačni tovarni. Mamina družina pa je bila zelo revna in nesrečna. Očeta so izgubili v prvi svetovni vojni, mati pa je sama komaj preživljala pet otrok. Potem jim je pogorela še hiša. Vse pripovedi sem pozneje objavila v knjigi.«
Pavla Rapoša Tajnšek, sociologinja, upokojena predavateljica, Kranj: »Doraščajoči vnuki so mi podarili knjigo z naslovom Babica, naj bo tvoja zgodba večna. Izkazalo se je, da gre za shematični pripomoček, kako prikazati babičino življenjsko pot z vpisovanjem odgovorov na zastavljena vprašanja. Kaj bodo ti odgovori potomcem povedali o njihovih prednikih? In kje so dedki, so kot prenašalci družinskih zgodb manj zanimivi?«
Martin Zver, pesnik, Ljubljana: »Enajst nas je mati rodila. Naročila mi je, naj prevzamem vlogo varuha ljubečih medsebojnih odnosov med brati in sestrami. Na god svetega Martina in na porokah smo se redno zbirali v rojstnem kraju Odranci. Število udeležencev se je iz leta v leto povečevalo, tako da nas je bilo leta 2023 navzočih 156 sorodnikov. Takšna srečanja so veličastna in nepozabna. Za naslednje srečanje pripravljam plakat z družinskim drevesom od leta 1750 naprej.«
Venceslava Kolar Mijušković, upokojenka, Celje: »Bolje poznam prednike po očetovi strani kot po mamini, saj sem poznala samo babico, ki je bila doma iz Like in je od tam prišla v Beograd. Oče se je rodil kot drugi otrok od trinajstih v Marija Dobju pri Dramljah. Pred drugo svetovno vojno je služil v kraljevi gardi v Beogradu. Tam je spoznal mojo mamo in se leta 1943 z njo prek Madžarske vrnil v Celje, kjer sem se rodila in preživela mladost. Očetovi sorodniki so ustvarili knjigo o naših prednikih, ki jo hranim kot dragocen spomin.«