Pisma bralcev

november '25Aktualno

Aktualno 

Spoštovana urednica,

revija Vzajemnost je izvrstna in v njej nikoli nisem našla nobene pomanjkljivosti. Vseeno pa vam predlagam rubriko Smeh ni greh, v kateri bi bralci, ki imajo smisel za humor, pošiljali kratke smešnice iz svoje mladosti oziroma življenja. Pošiljam vam eno iz svoje aktivne dobe, ki mi še danes pri 88 letih pričara nasmeh. Želim vam veliko zadovoljstva pri urejanju mesečnika, zdravja in dobre volje. Tule je moja zgodba z naslovom Kako dolgo pa tole traja?

Pozno poleti smo sedeli v frizerskem salonu, pisalo se je leto 1962. Jaz pod havbo, ki je zadušila vse druge zvoke naokoli. Na drugi strani je moja frizerka zaključevala pričesko drugi stranki. Naenkrat opazim, kako se je frizerka obrnila, mi pomahala, nato pa sta se obe z gospo na stolu nasmejali. Potem ko sem sama prišla na končno obdelavo, se mi je frizerka, s katero sva se kar dobro poznali, opravičila in mi povedala vzrok njunega smejanja na moj račun. »Poglejte no, tisto žensko. Marija sveta, koliko časa pa že nosi? Lani sem jo že videla nosečo,« je stranka začudeno spraševala frizerko, čemur sta se družno nasmejali. Vprašanje je bilo logično. Doma me je čakala devetmesečna hči, ki ni niti še hodila, jaz pa sem bila spet noseča in sem čez dva meseca ponovno rodila. In ker se je – po bogve kakšni logiki – porod zavlekel, sem porabila več porodniškega dopusta že prej, tako so mi potem ostali le še štirje meseci dopusta. To pa ni bilo več smešno.