Ohranjajmo mladost v duhu
Vsak je kdaj rad sam, da umiri misli in se odpočije. Nihče pa si ne želi biti osamljen. Verjetno je najhuje, če se tako počutiš, ko je okrog tebe polno ljudi. V razvitem svetu postaja osamljenost vse večji problem, ker ne živimo več v razširjenih družinah, ampak vsak bolj zase. Ali je sploh čudno, da je vse več starizma?
Pri nas smo živeli skupaj s staro mamo in od nje sem se marsikaj naučila. Z njeno pomočjo sem še kot osnovnošolka spekla prvi kruh v krušni peči, da bi presenetila mamo, ki se je vračala iz bolnišnice. Čeprav se je bala, kako nama bo uspelo, ker je bila že v letih in že dolgo ni več pekla, je na koncu popustila. Spomnim se le, da so se njene roke tresle bolj kot po navadi, a ko je bil kruh pečen in je dišalo daleč naokoli, sva bili obe presrečni in nasmejani do ušes. Danes vem, da je bil to zahteven podvig, a sva ga skupaj zmogli.
Problem osamljenosti se je najbolj nazorno pokazal v času epidemije covida-19. Ostati smo morali doma, obiski pri stanovalcih v domovih za starejše so bili prepovedani. Mnogi onemogli in bolni starejši tega niso mogli razumeti, počutili so se zavržene. Smrtnost se je povečala tudi zaradi tega, ker ni bilo osebnega stika in objemov.
Osamljenost ni le osebna stiska, je družbeni problem, ki je povezan tudi z odnosom do starejših. Če smo sprejeti, spoštovani in cenjeni, se to odraža tudi na našem zdravju. Veliko pa lahko naredimo zase tudi sami. Poiščimo si družbo, ukvarjamo se s stvarmi, ki nas veselijo, vsak dan začnimo s smislom. Poslušajmo glasbo, ki na možgane deluje podobno kot druženje, in povejmo, kaj nas teži. Bodimo pozitivni, z nergači se namreč nihče rad ne druži, in ohranjajmo mladost v svojem duhu. Tako lahko naredimo veliko dobrega zase in za druge.