Tisti nekoč in ta danes
Premišljevanja o življenju
Vlasta Nussdorfer
Naj bodo tvoje misli pozitivne, saj tvoje misli postanejo tvoje besede.
Naj bodo tvoje besede pozitivne, saj besede postanejo tvoje vedenje.
Naj bo tvoje vedenje pozitivno, saj vedenje postane tvoja navada.
Naj bodo tvoje navade pozitivne, saj navade postanejo tvoje vrednote.
Naj bodo tvoje vrednote pozitivne, saj postanejo tvoja usoda.
(Mahatma Gandhi)
Ko je večji del življenja za nami, je približno tako, kot bi (s)pisali dolg roman. Najprej je bil mladinski, nato ljubezenski, družinski, kdaj celo vsaj malo kriminalni in potem tak, kot ga ustvarjajo mnogi: precej povprečen. Zgodba seveda še ni končana, saj odslej šteje prav vsak trenutek, in tudi te si pišemo kar sami. Na dolgo in zelo pisano podlago. Zaključka pa ne smemo in niti ne moremo stkati vnaprej, saj lahko zelo preseneti. Na marsikaj namreč žal nimamo posebnega vpliva.
Spominjam se časov, ko sem bila v kolektivu najmlajša. Brez vsakršnih izkušenj in pred neznanimi, kdaj tudi hudimi življenjskimi preizkušnjami. Še sreča, da niti slutila nisem, kaj (vse) me čaka. To je vedno odlično izhodišče.
Čeprav pogosto stremimo k ciljem, je pomembno, da se zavedamo, da šteje edino pot. Če je ta združena še z našimi željami, smo veliki srečneži. Nič ni namreč lepšega kot prav pisano življenjsko popotovanje.
Imela sem srečo. Po diplomi in prvem otroku so sledili hitro pripravništvo pa pravosodni izpit, drugi otrok ter redna, sicer zahtevna, a nadvse zanimiva služba, vse to pa že kar pri šestindvajsetih. Drugačne, celo veliko lažje zaposlitve nisem poznala, zato sem na tožilstvu kar vztrajala. Povsem brez menjav dolgih 35 let. Dan za dnem, leto za letom, skupaj pa kar 41 let. A dela še ni konec ... Upokojitev namreč ohrani marsikaj starega in prinese veliko novega. Časa za osamljenost niti približno ni.
Na začetku zakona brez avtomobila in s stacionarnim telefonskim dvojčkom, v najemniškem stanovanju, ob dobri tašči. Pa so prišli krediti, nakupi, lihi in sodi dnevi, prostovoljstvo na vsakem koraku, vzponi in padci, a hkrati veliko veselje, da je lahko prav vsak dan lep, bogat, poučen in tudi hitro minljiv. Za stokanje, tarnanje in obup ni bilo nikoli pravega časa. Počitnice v kampih, prikolicah, poceni hotelih, s čeki na obroke. To je bilo življenje skoraj vseh nas. Drugačnega večina ni poznala. Bile so sicer tudi izjeme. Vedno so in vedno bodo.
Danes pa vik in krik, če otrok ne more vsaj za teden ali dva na morje, na smučanje, drsanje, pri osemnajstih na vozniški izpit in z lastnim avtom na faks, tu so še tuji jeziki, ples, judo, klavir, violina in silne izmenjave ter potovanja po Evropi in širnem svetu. Če ne do diplome, pa kmalu po njej. Študij do magisterija in čez, le kdo bi še delal v kakšnem praktičnem poklicu.
Že veliko mladih pa žal v depresiji in na tabletah za pomiritev, brez delovnih navad, na žurih in koncertih, dolgo ali sploh brez otročičev, ki zanje predstavljajo (pre)hud napor. Ko in če pridejo, pa že ob rojstvu napravice, ki jih zabavajo in skoraj nadomeščajo starše, pastelna sobica kot trgovina igrač, rojstni dnevi z animacijami, kot bi maturirali ali se ženili. Nato utapljanje v dimu in opojih pa čim lažja služba z visoko plačo in krajšim delavnikom. Vsak bi bil vplivnež oziroma influencer na rdeči preprogi. Izgorelosti ni videti konca, včasih smo temu rekli zdrava utrujenost. Bilo je je ogromno. Skoraj nihče od otrok ni danes brez ortodonta, vsaj čakajoč nanj, bolezni so stalno na pohodu. Silno utrujena mladina pa ima vseeno čas in denar za obisk domačih in tujih stadionov ter dvoran.
Narcistične osebnosti rasejo kot gobe po dežju; naš je tako pameten, naša pa tako lepa, slišimo. Plastične operacije mladih dojk, umetno, umetno ..., če se le da.
Na avtobusih in v lokalih, celo na zmenkih vsak na svojem prepametnem telefonu in v tujem svetu TikToka ter Instagrama. Gledamo dobesedno v spalnice slavnih, na igrišča in bojišča, v lažni svet povzpetnikov, ki imajo in nimajo, so in niso. Počutiš se precej nesposobnega, ker nikjer ne padeš med stoterico, kaj šele deseterico. A hkrati vesel, da vsaj ne med prevarante in prevarane. Vse je že na dotik, čeprav pravega in pristnega skoraj ni nikjer. Vse na elektriko ali vsaj baterije, če kaj od tega odpove, bo zagotovo tretja svetovna tu. Zavladala bi apokaliptična tema in veliko želja – celo po evtanaziji.
Zamislimo se, dragi ljudje, predvsem ob rdeči ali oranžni luni, plimi in oseki, dežju, ki ni več tih in nenevaren, vetru, ki zna preiti v orkan ali vsaj trombo.
Nič ni več tako, kot je nekoč bilo. Ugibamo lahko le, kaj vse (še) bo.
Tudi in predvsem zato si zapomnimo: včeraj je nepreklicno mimo, jutri popolna neznanka, zato nam ostane le današnji dan. Izkoristimo ga. Vsako jutro nujno začnimo z lepimi mislimi, dan pa obvezno zaključimo z zahvalo.
Za začetek sprememb bo to kar dovolj.