Naj se vsak stara po svoji meri
Naš pogovor
Doc. dr. Anamarija Kejžar
Ne govorimo starejšim, kako naj živijo, pač pa jim pustimo, da izberejo tisto, kar želijo, to je koncept vključujoče dolgožive družbe, pravi doc. dr. Anamarija Kejžar, profesorica na katedri za dolgotrajno oskrbo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki predava ter raziskuje na področjih dolgotrajne oskrbe, demence, paliativne oskrbe in razvoja socialnih inovacij. Pri tem so ji v pomoč tudi izkušnje, ki jih je pridobila kot direktorica doma starejših občanov v Tržiču. Predvsem poudarja, da je starost lahko lepo obdobje, na katerega pa se je treba pravočasno pripraviti.
Ker imate izkušnje tako s praktičnega kot akademskega vidika, me zanima, kako ocenjujete odnos družbe do starejših, do staranja nasploh.
Najpogosteje še vedno govorimo o starejših, torej o njih, jih pa ne vključujemo v razprave. Tudi če zraven povabimo njihove predstavnike, je to še vedno tihi glas. Starejšim moramo dati vodilno vlogo pri tem, kako bodo živeli, jih vključiti v soodločanje.
Spodbujamo vključenost, aktivnost, občudujemo vitalnost – ampak vse se razblini, ko se spopadamo z boleznijo, opešanostjo, ko je nekdo odvisen od tuje pomoči. Težava je tudi v posploševanju. Starejše namreč jemljemo kot homogeno skupino ali generacijo z enakimi potrebami. V resnici so to zelo različni ljudje z različnimi potrebami in življenjskimi slogi, vsak ima za sabo drugačno zgodbo. Pri tem moramo opozoriti, da skoraj tretjina ljudi, starejših od 65 let, živi sama in ni samoumevno, da ima razvejano socialno mrežo, ustrezno bivalno okolje, ogrevano stanovanje, urejeno prehrano. Tudi to, da nekdo pade, obleži in umre, ker mu nihče ne pride na pomoč, je odraz naše družbe.
Odnos do staranja je žal prepleten s starizmi. S čimer se srečujemo že v delovnem okolju. Pravijo, da je starizem najbolj ukoreninjena diskriminacija v naši družbi, česar se niti ne zavedamo.
Saj že desetletja spremljamo številke, ki jasno kažejo, kako se povečuje število starejših v svetu in pri nas. A to je tudi vse …
Tako kot ste rekli: vemo, kako se povečuje število starejših in kaj lahko pričakujemo do leta 2050. A kadrov že zdaj ni dovolj. Poznamo število ljudi, ki se bodo upokojili v naslednjih letih, vidimo število vpisanih v srednješolske programe nege in oskrbe, potrebe pa bodo postale še veliko večje. Preprosto računati na to, da bodo pomagali domači in prostovoljci, ni dovolj, prav tako udi vlada ni dovolj odgovorna. Morali bi razviti program po meri starejšega človeka v skupnostih – programe socialne vključenosti in pomoči, kjer raziščemo in vzpostavimo mrežo virov v določeni skupnosti.
Saj imamo državni program za paliativno oskrbo, strategijo za obvladovanje demence, tudi strategijo dolgožive družbe, ki bi jo bilo sicer treba posodobiti. Nimamo pa akcijskih načrtov, v katerih bi opredelili odgovornosti, časovni načrt, potrebna sredstva.
Tudi predsodki in stereotipi, povezani s starostjo, se le počasi umikajo …
Žal so starostnih predsodkov deležni tudi mlajši, zato se pojavlja neki začarani krog: gledamo razlike, namesto da bi upoštevali, česa se lahko drug od drugega učimo. Raziskave kažejo, da bolj ko so mladi deležni teh predsodkov, kar imenujemo youngizem oziroma mladizem, bolj tudi sami razvijajo predsodke do starejših. Torej če nenehno poslušajo, ti si še premlad, da bi napredoval, pri teh letih bi moral početi to in to, premlad si, da bi te bolelo koleno ipd., bodo prevzeli isti vzorec. Čeprav naj bi bilo napredovanje v službi pogojeno z znanjem, idejami, rezultati, torej ne s tem, koliko si star. Potem imamo zrcalno sliko pri ljudeh, starih okoli 50 let, ki pogosto slišijo, da se težje učijo – zato imajo slabše možnosti pri iskanju druge zaposlitve ali se za menjavo niti ne odločijo. Na to nekako računajo tudi delodajalci in od njih pričakujejo, da bodo delali ne glede na višino plače in pogoje dela, poleg tega pa še svoje znanje prenašali mlajšim. Zato trenutno pri nas prihaja do paradoksa, da so mladi, ki šele vstopajo na trg dela, dostikrat bolje plačani kot njihovi mentorji.
Vendar pa na splošno zelo spodbujamo medgeneracijsko sodelovanje.
Medgeneracijsko sodelovanje je krasno, še posebej, če vznikne spontano.
Zavedati se moramo, da ima vsaka generacija svoje vrednote. Če se spet navežem na različne generacije v delovnih kolektivih: če jih zna vodstvo ustrezno nagovarjati, lahko poskrbi za prenos znanja, kar postane vrednota v podjetju. Temu področju pravimo starostno upravljanje v organizacijah oziroma age management, kar pomeni, da imamo v podjetju več različnih generacij in se poskušamo približati potrebam vsake posebej. Delovno okolje pa mora biti spoštljivo do vseh.
Spoštljiva komunikacija v vse smeri bi enako morala veljati za odnose v družbi. Kar vključuje tudi razumevanje naših razlik in spoštovanje drugačnega razmišljanja. Šele na tem temelju lahko gradimo pričakovanja o solidarnosti in sodelovanju.
Moje izkušnje v različnih delovnih okoljih so zelo različne, a nikakor ne bi posploševala po generacijah. Seveda se poznata vpliv socialnih omrežij in včasih enoumje, ki izvira iz sledenja nekim objavam, opazno je pomanjkanje samostojnega kritičnega razmišljanja. Večkrat iz nespoštljivega komuniciranja v starosti veje nekakšna zagrenjenost, morda zaradi stvari, ki jih posamezniki niso dosegli, ali družinskih odnosov, ki niso zadovoljujoči.
Veliko govorimo o kakovostnem staranju, a kaj to v resnici pomeni?
Kakovostno staranje vsakemu pomeni nekaj drugega, in sicer glede na njegova merila, želje, pričakovanja in zmožnosti, na kar bi se moral vsak posameznik pripraviti.
Za nekoga je to, da zmore vsak dan na kolo, da se druži, poje v zboru, drugemu pa zadostuje, da je doma in gleda televizijo ali obdeluje vrt. Pomembno je čim dlje ohranjati vitalnost, socialne stike, samostojnost in avtonomnost. Za zdravo staranje pa vemo, da temelji na stebrih, kot so ohranjanje fizične in umske aktivnosti, vzdrževanje socialne mreže, zdrava prehrana.
Poudarjate, da moramo spremeniti perspektivo o staranju. Ampak kako?
Da dovolj hitro poiščemo ustrezne odzive na dogajanje v družbi. Seveda to terja drugačno filozofijo, a ne gradnje novih ustanov, temveč razvijanje novih oblik sobivanja ter ustreznega načrtovanja lastnega staranja. Na staranje se je treba pravočasno pripraviti s premišljenimi ukrepi in inovacijami.
Oblikovanje vsaki starosti prijazne družbe zahteva povezovanje vseh resorjev. Povezanost in zavezanost, da se stvari uredijo. In tega ni. Zelo počasni smo pri uvajanju pametnih tehnologij, ki bi lahko zmanjšale tveganja v domačem okolju, marsikdaj ne bi bilo treba ljudi ob poslabšanju stanja ali bolečinah voziti v bolnišnico. Počasni smo v povezovanju virov v mrežo pomoči oziroma skupnostnih storitev, kjer prihaja do razlik med posameznimi mesti, vasmi.
V domovih starejših vidim uporabo sodobne tehnologije kot možnost razbremenitve dela negovalnega osebja, spremljanje potreb in želja stanovalcev, v nekaterih primerih tudi njihovih vitalnih znakov, koristni sta telemedicina, e-oskrba … Tudi v večjih domovih se da urediti manjše enote in jih prilagoditi stanovalcem, kjer se lahko bolje organizira vsakdan. V DSO Tržič je bilo 170 stanovalcev, pa smo uvedli gospodinjske skupnosti, v vsaki so si po svoje uredili vsakdanje aktivnosti. Odsev dobrega delovanja doma niso dogodki, ki se jih udeležuje le nekaj najvitalnejših stanovalcev, pač pa aktivnosti, v katere vključimo vse, a so za nekatere prilagojene. Zelo pomembno je urediti dobro paliativno oskrbo, za ljudi z demenco ustvariti varno okolje brez zaklenjenih vrat, nepokretne stanovalce na postelji voziti na zrak … Ponosna sem na čas, ko smo soustvarjali spremembe v tržiškem domu, ker smo stanovalcem res izboljšali kakovost življenja, kar je vplivalo tudi na počutje in izboljšanje odnosov med zaposlenimi.
Naša naloga je ponuditi različne možnosti izbire – ali aktivnosti ali oblike oskrbe, staranja ali umiranja v okolju, ki ga posameznik sam izbere. Če to upoštevamo, je starost lahko prav lepo obdobje življenja.
Če prav razumem, je pri spreminjanju podobe starosti najpomembnejši poudarek na možnosti izbire?
Ko spreminjamo podobo starosti, moramo paziti, da starejšim ne govorimo, kako naj živijo, pač pa jim pustiti, da izberejo tisto, kar želijo.
Predvsem pa je pomembno, da ne podležemo pritisku, kaj moramo početi, ampak naj vsak izbere življenje po svoji meri. Družba nekako ves čas sporoča, kako moraš živeti, da boš uspešen, da boš dovolj dober. Tudi ko se ljudje upokojijo, pri čemer imajo nekateri za sabo dolgo in naporno pot, jim nalagamo nova pričakovanja. Pet je takih: dalj časa delaj, ker nimamo dovolj zaposlenih, ti pa imaš znanje; daj, poskrbi za svoje starše, vidiš, da te potrebujejo; daj, poskrbi za vnuke, saj veš, da je boljše, kot da hodijo v vrtec; pa pričakovanja skupnosti: se boš ja vključila v kakšno prostovoljsko organizacijo; kot zadnje pa moje pričakovanje: kako sem si predstavljala življenje po upokojitvi. Ta teža pričakovanj, kaj narediti, da boš po mnenju drugih dovolj dober, počasi postaja že neobvladljiva. In težnja poskusiti ugoditi drugim pri nekaterih ostaja do samega konca. Poudariti moramo zavedanje, koliko različnih možnosti imamo po upokojitvi, koliko različnih življenjskih slogov imamo tudi v poznih letih.
Ljudje imamo različna videnja, kako bi se starali, nekateri menijo, da bodo že otroci poskrbeli zanje, drugi bi šli v dom, tretji si želijo ostati doma, četudi v neogrevani hiši, kjer ni denarja za popravilo strehe. Upoštevati je treba, da nimajo vsi starejši otrok ali jih ni blizu oziroma nimajo vse družine dobrih odnosov … Dobro je vedeti, da so na voljo različne in dostopne aktivnosti – tako cenovno kot logistično. Odličen primer podpore so brezplačni prevozi za upokojence, da niso tako odvisni od drugih.
In znova ne smemo pozabiti na odgovornost posameznika pri načrtovanju, kako bo živel, ko se bo upokojil.
Kako to mislite?
Prevzeti je treba odgovornost za lastno staranje in se nanj pravočasno pripraviti. To pomeni pravočasno razmišljati o finančnih virih, dobro je načrtovati bivalno okolje in ga prilagajati že dosti prej, na primer dostop, kopalnico, ali pa pretehtati možnost selitve v primernejše stanovanje, če živimo v stavbi brez dvigala. Ne pa da smo navezani na svoje štiri stene z močnim prepričanjem, da to pa mora za nami ostati, tudi če bomo zadnjih dvajset let životarili brez ustreznih pogojev in prosili za pomoč otroke. Tu smo Slovenci precej unikatni. Seveda je nujen iskren pogovor v primeru, da opešamo ali zbolimo, kaj si želimo, kaj je za nas še sprejemljivo, kako bi se zdravili in konec koncev – kako si želimo umreti. Dokler še lahko izrazimo svojo voljo.
Dostikrat povem prispodobo: poroko načrtujemo eno leto, a traja en dan, starosti pa ne načrtujemo niti en dan, pa lahko traja 40 let.
Morda se tako vedemo zato, ker nas je strah prihodnosti, ker ne želimo razmišljati o koncu.
Starost je eno od obdobij življenja, kjer je na koncu smrt. Tako je bilo, tako je in tako bo. Vendar nima pomena bežati pred razmišljanjem o njej, saj to pomeni, da na to nismo pripravljeni. Zato je dobro, da bi vsaj nekoliko načrtovali tudi zadnje obdobje življenja.
Treba je razviti dobro in dostopno paliativno oskrbo. Če želimo razbremeniti bolnišnični sistem in omogočiti umiranje v miru doma, kar si večina ljudi želi, morajo imeti svojci podporo pri oskrbi, da se bodo počutili opolnomočene in bo pomirjen tudi človek, za katerega skrbijo. Pomembno pa je, da paliativno oskrbo začnemo čim prej, da to ni neki tabu, pač pa da ljudje že kmalu po diagnozi izvedo zanjo, saj jim pomembno izboljša kakovost življenja.
Nujno je treba razviti sistem podpore neformalnim oskrbovalcem. Zlasti tistim, ki skrbijo za ljudi z demenco v domačem okolju. V veliko pomoč so jim združenje Spominčica in različne podporne skupine, a ni rečeno, da jih vsi poznajo. Pogosto se počutijo osamljene v skrbi za svojca, predolgo čakajo na storitve pomoči na domu. Če bi imeli znanje, ne bi bila edina rešitev selitev v dom, ampak bi znali strukturirati pomoč v dnevu in po dnevih v tednu, ki bi omogočila življenje z demenco v domačem okolju.
Dejstvo je, da naj bi vsak šesti človek po 85. letu zbolel za demenco. Bolezen ne izbira in ne gleda na izobrazbo, gmotni položaj, življenjski slog ... Dobro je, da poznamo dejavnike tveganja in poskrbimo za preventivo, kot so gibanje, druženje, učenje novih veščin, spanje, ne smemo pozabiti na sluh. Treba je biti pozoren, prepoznati znake in pravočasno reagirati. Ker v prvi fazi lahko največ naredimo, zlasti pa načrtujemo življenje za naprej v skladu s svojimi željami.
Sistem dolgotrajne oskrbe je uvedel oskrbovalca družinskega člana. Kaj menite o tem?
To je vsekakor dobra priložnost za svojce, ki so prej brezplačno pomagali, ker so to imeli za svojo dolžnost, zdaj pa imajo priložnost biti plačani. Po drugi strani pa lahko kdo to izrabi kot možnost, da jeza nič dela ustrezno plačan. Možnost zlorab se poveča, skrbi me, kdo bo preverjal, kako v resnici živijo upravičenci, saj lahko do zlorab starejših prihaja v vseh okoljih – le da ostanejo v domačem okolju skrite.
Zakaj po vašem mnenju primanjkuje zaposlenih v oskrbi in zdravstvu?
Menim, da je težava v tem, da nismo pravi čas odreagirali na spremembe, ki smo jim priča. Ne pozabimo tudi na procese, ki so se odvijali zelo počasi in po tiho. Delovni čas je spremenjen, delamo lahko do poznega popoldneva, ne moremo računati na pomoč otrok, znotraj družine ni več take podpore, kot je bila včasih, zato je večji pritisk na ustanove in pomoč na domu. Pomanjkanje kadrov ni odraz tega, da direktorji ustanov ne znajo kadrovati ali da nimajo ustreznega vodstvenega sloga. To je odraz splošne situacije. Vsekakor je nujno, da delodajalec zagotovi varno in spoštljivo delovno okolje, vendar se moraš potruditi, da svoje delo dobro opravljaš, a ne skladno samo z zakonodajo, ampak tudi z etiko.
Prepogosto se poudarja, kako odgovorno, težko in naporno je to delo, premalo pa, koliko pozitivnega lahko prinese delo s starejšimi.
Povejte kaj več o tem.
Menim, da je vsako delo naporno, če ga želiš zelo dobro opravljati. Če kar naprej ponavljaš, kako težki so poklici v dolgotrajni oskrbi, spregledaš vse lepe vidike. Spregledaš, koliko lahko pridobiš pri delu s starejšimi, da spletaš odnose z ljudmi in je popolnoma drugačno delo, kot je v trgovini ali proizvodnji. Plača je lahko primerljiva, ampak delo je drugačno. Zagotovo pa ni vsak za delo z ljudmi, in kdor se ne čuti sposobnega, je bolje, da gre. To je bolj pošteno do njega kot tudi do tistih, s katerimi dela. Saj ni nihče primoran delati v domu starejših. Vsako opravilo mora temeljiti na dostojanstvu in spoštovanju. Bolje, da človek zapusti službo, kot da dela škodo in pride do takšnih situacij, ki smo jih pred kratkim videli v posnetkih nasilja.
Prihodnjim socialnim delavkam in delavcem vztrajno ponavljam, da se ne nehaš truditi, da ne rečeš, kako se nekaj ne da, pač pa iščeš načine, kako bi to izpeljal, da raziskuješ skupaj s človekom. To je univerzalno načelo: da rešitve iščeš skupaj z nekom, ne pa sam odločiš, ker si pač strokovnjak za neko področje. Pomembna sta sodelovanje prav vseh v timu in enako spoštovanje do vseh, ker ima vsak svojo vlogo in so vsi enako pomembni. V dolgotrajni oskrbi delajo različni profili, zdravniki, diplomirane medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavci. Vsak nekako pomaga zadostiti potrebam posameznika. Pomembno je, da se znamo povezati in ne pošiljamo človeka od vrat do vrat.
Kako bi torej dolgoživost preoblikovali v priložnost za bolj vključujočo družbo?
Ne smemo se bati sprememb, pogumno se jih lotimo. Če hočemo ustvariti drugačne razmere, drugačno vzdušje, potrebujemo spremembe. Začnemo pri sebi, v svoji družini, v svojem podjetju. Na fakulteti imamo zanimiv predmet Inovacije v dolgotrajni oskrbi, kjer morajo študenti razviti idejo, in to v celoti. Opredeliti morajo časovne faze, pojasniti, kje bi dobili vire, razdeliti odgovornost, narediti analizo. To je kar zahtevno, ker ljudje radi kritiziramo, dajemo ideje, ko pa jih je treba konkretizirati, pa ni več tako preprosto. In nastanejo čudovite ideje, ki jih znajo študenti zelo dobro argumentirati. V kratkem jih bodo na spletinarju predstavili tudi tujim univerzam.
Ponovno poudarjam: dolgoživost ni problem, pač pa je priložnost. Res pa to od družbe zahteva proaktivno ravnanje in vzgojo za dobre medgeneracijske odnose. Za to smo odgovorni vsi, saj je zgled največ vreden. Spoštovanje med različnimi generacijami je vrednota, ki jo moramo živeti vsak dan. Vzgajajmo odgovorne, sočutne ljudi.
Daljša življenjska doba je naša priložnost.