Katarinina vas namesto doma
AKTUALNO
Županja Antonija Žumar
V marsikateri občini si prizadevajo zagotoviti možnost, da starejši občani ostanejo čim bliže doma, kar je prednost tako zanje kot za njihove svojce. V haloški občini Cirkulane razmišljajo o ureditvi posebne vasice za starejše.
Županja Cirkulan Antonija Žumbar je večino svoje delovne dobe preživela v domovih za starejše. Zanjo je bila to neprecenljiva izkušnja, predvsem zaradi pridobivanja znanja od sodelavk in sodelavcev o tem, kako razumeti starejše. Rodila se je ideja, da bi zanje poskrbeli tako, da bodo čim bolj povezani s svojci in sovaščani. Njena vizija, ki jo podpirajo tudi občani, je, da bi zgradili vasico, ki so jo poimenovali Katarinina vas. Zemljišče, na katerem jo želijo zgraditi, je ob njihovi cerkvici sv. Katarine iz 13. stoletja. V neposredni bližini so vrtec, zdravstveni dom, kjer sta zdravnica in zobozdravnica, trgovina, šola, tudi park za starejše. »Želja vseh, tudi teh, ki so danes v domovih starejših občanov, je, da bi živeli v svoji vasi ali občini. In te možnosti imamo. Naša najstarejša občanka igra loto zato, da bi zadela veliko denarja in potem bi lahko v Cirkulanah zgradili dom za starejše,« je pogovor začela Antonija Žumbar. »Samo v ptujskem domu upokojencev zdaj biva dvajset naših občank in občanov, ne vemo, koliko jih je v sosednji Hrvaški, kjer je cena oskrbe nižja. Tudi pomoč na domu, ki jo sedaj še izvaja Center za socialno delo Ptuj, bo pozneje prevzel ptujski dom upokojencev. Resnično si želimo skrb za starejše zagotoviti v občini, predvsem pa jim na stara leta kljub zdravstvenim težavam ali pa prav zaradi njih zagotoviti čim več socialnih stikov. Zagotovili bi radi tudi začasno oskrbo in varstvo tistim, za katere doma skrbijo svojci, da bi se ti lahko odpočili in odšli kdaj tudi na dopust. Navsezadnje bi radi poskrbeli za ljudi, ki zdaj bivajo v domovih in so osamljeni. Tukaj bi bili bolj v stiku s svojci in prijatelji, vključili bi se lahko v različne aktivnosti,« razlaga županja.
»S projektom smo se že pred dvema letoma želeli prijaviti na razpis za sredstva, a brez podpore javnega zavoda, torej enega od domov za starejše, to ni bilo mogoče. Občina je že kupila zemljišče, ki bi ga morala prenesti na državo, ta pa bi zgradila potrebno infrastrukturo, vendar le pod pogojem, da je nosilec in izvajalec investicije državni javni zavod. Zgraditi želimo štiri med seboj povezane hišice s skupnim objektom. Predvideli smo 32 postelj za dnevno varstvo, začasne namestitve in institucionalno varstvo. Imeli bi kuhinjo za starejše, ki bi bivali v vasici, hrano bi vozili tudi na domove, predvidena je še pralnica. Prevzeli bi skrb za občane in pozneje morda tudi za tiste iz sosednjih občin. Verjamem, da znamo in zmoremo. Potrebe kažejo, da je projekt v celoti upravičen. Moja ocena je, da bi naložba stala približno pet milijonov evrov, smo pa v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ministrstvo za solidarno prihodnost nam je pred dvema letoma obljubilo, da bodo poiskali sredstva, najti pa moramo dom, ki nas je pripravljen vzeti pod okrilje. Zagotavljam, da je to vzorčni primer, in če bi nam uspelo idejo izpeljati, bi bilo še bolj preprosto,« razlaga županja.
Samo obljube so premalo
Idejna zasnova Katarinine vasi
Občina ima 2370 prebivalcev, njihovo število pa počasi narašča. Domov se vračajo upokojeni, ki so vikende preuredili v bivalne hiše. Blizu 25 odstotkov prebivalcev je starih 65 let in več, skoraj šest odstotkov ali okoli 120 je starejših od 80 let. Sedanja zakonodaja jim ne omogoča, da bi storitve v Katarinini vasici prevzel njihov javni zavod. Seveda gre za manjše zmogljivosti, ki ne zadoščajo za zaposlitev enega človeka, zato bi morali na primer diplomirano medicinsko sestro, fizioterapevta, delovnega terapevta zagotoviti v ptujskem domu upokojencev, ki je najbližji, ali pridobiti katerega od drugih, bolj oddaljenih domov. »Občina sicer štipendira deficitarne kadre, recimo dečka, ki se je odločil za poklic kuharja. Če bi nam s pomočjo ministrstva uspelo s projektom, bi štipendijo zagotovili tistemu, ki bi se odločil za izobraževanje v poklicih, ki jih potrebujemo,« še pravi Antonija Žumbar.
Starejši jo pogosto sprašujejo, kdaj bo zgrajena Katarinina vas. Prav hudo ji je, ko jim mora reči, da ni bila uspešna. Že prejšnja vlada je obljubljala, sedanja vlada obljublja … »Razmišljamo tudi o gradnji oskrbovanih stanovanj v sklopu vasice. Veliko starejših ostane samih v veliki hiši, z mano vred. Ljudje bi se zagotovo raje preselili v stanovanje v središču občine. Nastala bi skupnostna vas, v kateri bi se starejši, ki še zmorejo poskrbeti sami zase, integrirali. Obiskovali bi sosede, vodili delavnice, pomagali drugim stanovalcem in se počutili koristne, kar starejšim veliko pomeni. Na podeželju nimamo javnega prevoza, kar je velika težava, vedno je treba koga prositi, da te kam odpelje. Zato so starejši po vaseh tudi zelo osamljeni. Stanovalcem bi lahko organizirali izlete v okolico, na Borl, Ptuj, v kino, gledališče, na razne dogodke,« našteva Antonija Žumbar prednosti take vasice v Halozah.
V Cirkulanah so že dokazali, da zmorejo uspešno razvijati turizem. Ustanovili so javni zavod, odprli grad Borl, zdaj pristojne prosijo, da bi uredili še teraso na gradu, prijavili so se na številne razpise za pridobitev sredstev. »Zelo razvijamo turizem, imamo enajst ponudnikov prenočišč. Pravijo, da so zadovoljni s povpraševanjem, občina sofinancira naložbe v prenočitvene zmogljivosti, organizirali smo predavanja Ane Volk, kako pripraviti našo ilovnato zemljo, da bo dala več pridelka,« pravi podjetna sogovornica. »Največji uspeh je, če pritegneš v kmetijstvo že osnovnošolce, da ostanejo na kmetiji. Veseli me, da se za življenje v naših vaseh odločajo tudi tujci. Lepota Haloz je že pritegnila Nizozemce, Nemce, dve družini Čehov … Delajo lahko na daljavo, obenem pa obdelujejo vinograde,« še doda.