Cenimo to, kar smo
Premišljevanja o življenju
Saša Einsiedler
Svoje razmišljanje sem začela pisati vsaj trikrat, vsakič drugače. Najprej o tem, kar zadnje čase doživljam. Ko sem se pred časom namreč malo več pojavljala v medijih, so padale pripombe, češ kaj pa ta stara baba dela na ekranih, da naj se malo pogledam v ogledalo in si kupim likalnik, da polikam gube …
Ob teh besedah sem bila, priznam, jezna. Pa daleč od tega, da bi me to zelo ganilo; jezila so me dvojna merila. Kajti če bi se po dolgem času na televiziji pojavil moški mojih let, bi verjetno pisali, kako je šarmanten, zrel, moder, kako vsaka njegova guba priča o njegovih izkušnjah … Ženske smo tako marsikdaj potisnjene v nujnost lepotnih operacij, nasilnega pomlajevanja, ohranjanje videza tridesetletnic.
Potem pa mi je v roke prišla knjiga Nevidne priznane zagovornice žensk in ženskih pravic Caroline Criado Perez, brazilske raziskovalke, dolgoletne publicistke in aktivistke, ki deluje v Veliki Britaniji. V svoji večkrat nagrajeni knjigi je raziskala šokantne vzroke za spolno neenakopravnost. Ste vedeli, da si kar osemdeset odstotkov moških, ko imajo v mislih »človeka«, predstavlja moškega? Tudi večina statističnih podatkov za osnovo merjenj jemlje moški spol, ženskega pa obravnava kot odklon, netipičnost oziroma nepomembnost. S tem v družbo vnašajo pristranskost. Avtorica tudi zapiše, da kar tri četrtine neplačanega dela v svetovnem merilu opravljajo ženske, in to ne glede na delež zaslužka, ki ga sicer prispevajo v skupno gospodinjstvo. Zanj na dan v povprečju porabijo od tri do šest ur, moški pa le od pol ure do dveh ur. Razmerje se ne izboljšuje, celo pri premožnejših družinah, pri katerih najemajo pomoč, gospodinjsko delo večinoma opravljajo ženske.
Družba se od nekdaj zgleduje po moškem vzoru. To je stara navada z globokimi koreninami – tako globokimi, kot so globoke teorije o razvoju človeka. Že v četrtem stoletju pred našim štetjem je Aristotel odločno zatrdil, da je moška mera nesporno dejstvo: »Prvi odklon od tipičnega predstavnika je prav res ta, da potomec postane ženska namesto moški,« je zapisal v svoji biološki razpravi O razmnoževanju živali.
Ko sem vse to prebirala, veliko razmišljala in čutila vse te zapisane besede, sem prišla do pomembne ugotovitve. Drage ženske – najbolj pomemben odnos je odnos, ki ga gojimo same do sebe.
Če bomo sprejemale vse to, da so, kot je zapisala Irena Štaudohar, publicistka in avtorica uspešnice Kaj hoče ženska?, »najvišje police v omarah še vedno narejene tako, da jih lahko doseže moški, ne pa povprečno velika ženska«, se še dolgo ne bo nič spremenilo. Če nam bo normalno, da izključno ženske skrbimo za dom in družino, seveda moški niso nori, da bodo zahtevali svojo metlo.
Ženske se imamo velikokrat (ker smo bile tako vzgojene) za manj sposobne, hitreje podležemo avtoriteti. Ne zato, ker bi bile v resnici kaj manj, ampak zato, ker smo tako naučene. Globoko v nas tli vzorec, da moramo biti tiho, se podrejati, ničesar zahtevati zase in ubogati. Navsezadnje smo v Sloveniji ženske šele po drugi svetovni vojni dobile polno volilno pravico – to pa ni tako zelo daljna preteklost. In ti vzorci, da smo »manj«, živijo v nas po naših babicah in mamah, me pa jih prenašamo na hčerke. Zato je naša glavna naloga, da se zalotimo v mislih, občutkih, da nismo vredne, dobre, da si ne zaslužimo … in da jih nemudoma razkrinkamo ter jim vzamemo moč.
Prav tako opažam še nekaj nadvse pomembnega. Mnogo žensk sploh ne želi uspeti v poslu, se povzpeti na vodilni položaj, ne želijo biti izpostavljene kot političarke. Zakaj? Zato, ker družba ženske na vodilnih položajih dojema kot povzpetnice, kot tiste, ki ne opravljajo svoje biološke funkcije rojevanja otrok in skrbi za otroke. Res je, težko je sprejeti neodobravanje in družbeno izločenost; veliko lažje se je zavoljo »miru v hiši« odpovedati svojim sanjam in darovom.
Sama imam pet otrok in marsikdaj sem morala pač skleniti kompromis. Ko sem bila mama, sem skušala po svojih najboljših močeh živeti to svojo pomembno vlogo. Vedela pa sem, da znam in zmorem še več kot to. Zato sem, potem ko so otroci nekoliko zrasli, posvetila del svojega življenja še stvarem, v katerih uživam, delu z ljudmi, spreminjanju vzorcev, spoznavanju svoje vrednosti.
Mlajše ženske so drugačne od nas. Včasih nekatere prav nič ženstvene … Kot bi se hotele maščevati moškim za vso preteklost, zanikanje in omalovaževanje. Zdaj mnoge črtijo moške, jih prezirajo. Tudi to ni nekaj, na kar smo lahko ponosne. Potreben je čas, da se vse uravnoteži. Da končno spoznamo, da smo vredni vsi ljudje na tem svetu do milimetra enako. Niso pomembni ne spol, ne vera, ne barva kože, ne status. Vsi smo človeška bitja, narejena iz enake božanske niti Življenja.
Zato – cenimo to, kar smo, zavedajmo se vrednosti tega, da živimo, da smo lahko del te čudovite mreže ljudi, povezanih v srcih, ljubimo in spoštujmo najprej svoje Življenje, pa odnos med žensko in moškim ne bo več vprašanje!