Občinski uslužbenci so zapeli
Dobre stare viže
Današnja zasedba Trebanjskega okteta. Na sredini je umetniški vodja Blaž Strmole.
Pevci iz Trebnjega na Dolenjskem ob 45-letnici delovanja, ki so jo proslavili konec lanskega leta, v zadnjem času večkrat nazdravijo. Eden starejših oktetov pri nas, ki je začel delovati kot kvartet, se danes imenuje Trebanjski oktet.
Ustanovni član zasedbe Slavko Podboj se spominja: »Bili smo štirje občinski uslužbenci, in ko smo se glasbeno 'potipali', smo ugotovili, da lepo zvenimo skupaj. In nastal je Kvartet 4F. Skupaj smo zapeli ob različnih priložnostih, recimo ob novoletnih občinskih zabavah. Pripravili smo izbor primernih pesmi, vadili pa smo kar v gostinskih prostorih, kjer so radi poslušali naše petje.«
Da niso bili slabi pevci, priča že podatek, da niso nikdar mogli popiti vsega, kar so jim ljudje naročili, ko so jih slišali. Ko so tako prepevali po različnih gostilnah, so jim ob prihodu večkrat omenili, da imajo pri njih še osem decimetrov, kar je pomenilo osem litrov vina. In takrat so prišli na idejo, da bi jih lahko bilo v skupini osem. Tako so se začeli zbirati že v drugih zborih preizkušeni pevci. Že leto kasneje so dokaj ubrano prepevali ter hitro začeli gostovati na občinskih in krajevnih proslavah, sodelovati pa so začeli tudi z drugimi okteti po Sloveniji. Izdali so tri zgoščenke, četrta je v pripravi. In upajo, da bo njihovo skupno petje dočakalo tudi Abrahama.
Na začetku je bil strokovni vodja okteta profesor na trebanjski glasbeni šoli Ivo Matoš, ki jih je pripeljal na pravo pot in pevsko izbrusil. Kasneje je bil pevovodja Tone Strmole, oče današnjega umetniškega vodje Blaža. »Tone je bil zelo predan oktetu in krivulja kakovosti našega petja se je strmo dvignila.« Kasneje sta za kakovost petja skrbela tudi prof. Tatjana Mihelčič Gregorčič in Janez Gostiša. Do danes je bilo v oktetu kar 22 menjav. Nekaj zaradi starosti pevcev, od nekaterih pa so se morali za vedno posloviti. In tedaj so jim s solzami v očeh vedno peli ob grobu, kajti, kot povedo, je samo prijateljstvo tisto, ki oktetu zagotavlja, da lahko dobro deluje.
Slavko Podboj, ki je med ljudmi poznan tudi zaradi tega, ker je za Lojzeta Slaka napisal znano pesem Čebelar, je v oktetu pel 30 let. »Pri vsaki menjavi sem moral priti na vaje in se učiti pesmi, kljub temu da sem jih že zdavnaj obvladal. In to je bilo duhamorno. Ampak pevec mora priti na vaje, mora biti s fanti, da začuti celoten zvok, kajti petje okteta je popolno le takrat, ko jih poje vseh osem in pika,« odločno pove.
Mladi rod okteta
Danes so v zasedbi predvsem mlajši, mladi rod pa rad pove tudi kaj o težkih nalogah, ki so jih doletele ob vstopu med pevce. Blaž Strmole, vodja okteta, sicer tudi ustanovni član mednarodne pevske zasedbe Ingenium, se spominja: »Vsi, ki smo v oktet prišli kasneje, smo morali stopiti v velike čevlje. A se vedno potrudimo slediti nalogam in damo od sebe vse, kar smo sposobni, da bi bilo to seveda všeč tudi našim poslušalcem.« Med dogodki, ki jih predvsem v zadnjem času s pesmijo obujajo, je tudi martinovanje. Slavko Podboj pove, kako je do tega prišlo: »Nekako nismo želeli, da bi na ta praznik ljudje gledali samo v povezavi z nekulturnim pitjem. Pripravili smo koncert, ki ga želimo v Trebnjem ponoviti tudi v prihodnje, in sicer na vsako prvo soboto pred praznikom sv. Martina. To pa zato, da bi tudi na takem dogodku združili veliko stvari, ki so že dolgo prisotne in so tesno povezane z ljudmi v kraju, v katerem živimo.«
Veliko jim pomeni, da ob njihovem petju ljudje glasbo začutijo. Nemalokrat se zgodi, da med občinstvom vidijo premikanje ustnic ali da kdo polglasno celo zapoje z njimi. »To pa pomeni, da se občinstvo s pevci poistoveti in jim izkaže spoštovanje,« pove sedanji pevovodja Blaž Strmole. In pogovor sklene z načrti okteta: »Ob poslušanju čudovitih arhivskih posnetkov smo si zadali nalogo, da tudi v trenutni zasedbi izdamo nov glasbeni album.«